Cerkev sv. Ožbolta v Leskovcu

Vas se prvič omenja skoraj že pred 900 leti in sicer leta 1152 kot posest stiškega samostana. Kdaj je bila zgrajena cerkev, ni točnih podatkov, po vsej verjetnosti pa kmalu po tem datumu. O njej je pisal Janez Vajkard Valvasor v knjigi Slava vojvodine Kranjske. Vse kaže, da so bila opravljena večja dela v cerkvi le nekaj desetletji pred izidom te slavne knjige, leseni strop leta 1633 in oltar leta 1681.

Cerkev se je s časom barokizirala, spremenila svojo prejšnjo obliko, najverjetneje v času, ko je dobila nov leseni strop. Ladja je dolga 8,63 m in široka 5,22 m, prezbiterij pa je dolžine5,61 m in širine 4,95 m in za stopnico višji. Glavni oltar in strop sta zelo kakovostni umetniški deli. Glavni oltar je posvečen sv. Ožbaltu, ki ga je 1681 blagoslovil višnjanski župnik Marko Srakar. V levi vdolbini je sv. Anton Padovanski, v levi sv. Jožef. Zgoraj v atiki je Mati božja, levo sv. Florijan in desno duhovnik s križem v roki. Južni stranski oltar je posvečen sv. Antonu Puščavniku, ob njem levo sv. Lovrenc, desno sv. Avguštin. Severni oltar pa je posvečen sv. Gertrudi Pendant., levo od nje je sv. Lucija, desno sv. Neža. Oba stranska oltarja sta bila prenesena iz romarske cerkve v Štangi.

Vaščani so skozi stoletja vedno skrbeli za to svojo cerkev, zgrajeno iz kamna iz domačih kamnolomov, da je vzdržala vse do danes. Leta 1863 je bil obnovljen oltar, restavratorju Antonu Kresalu iz Dobrniške fare je bilo za obnovo treba plačati tristo goldinarjev. Kot piše v zapiskih, so »Leskovčani to vsoto težko vkup spravil, ker je bila to leto toča vse pobila.« Natančnejše opise vzdrževalnih in obnovitvenih del imamo šele od leta 1895, ko je bila cerkev močno poškodovana ob t.i. Ljubljanskem potresu.

Med drugo svetovno vojno je Leskovec postal  kar nekaka majhna fara. Zakaj? Nemška vojska  je  iz zasedenega dela Slovenije pregnala  duhovnike. Veliko od teh duhovnikov se je zateklo v stiški samostan. Po dogovoru z vaščani so iz Stične prišli v Leskovec  zapovrstjo trije duhovniki: brata  Jakob in Ignacij  Žust in Jože Gostiša. Stanovali so pri Rusovih, za njihovo preživljanje pa je skrbela  celotna vas. K nedeljskim mašam so hodili prebivalci iz bližnjih krajev, kjer niso imeli duhovnikov.

Celovita obnovitvena dela pa so bila opravljena v zadnjih 25 letih. Na prelomu tisočletja so kulturno zgodovinsko pomemben leseni strop nad cerkveno ladjo odpeljali na restavriranje, naredili  so izolacijo zidov, povsem obnovili zakristijo in streho. Leta 2008 so  v Nemčiji izdelali tri bronaste zvonove, ki so nadomestili železne iz obdobja po prvi svetovni vojni. Občudovanja in zgleda vredni so prebivalci Leskovca, ki so z delom in velikimi finančnimi prispevki, delno tudi s pomočjo občine, letos dokončali obnovo in prenovo tega zgodovinsko in kulturno zelo dragocenega cerkvenega objekta. Obnovljeno cerkev je 6. avgusta 2023 blagoslovil župnik Slavko Judež.

Sv. Ožbolt, kralj in mučenec, goduje 5. avgusta. V Sloveniji je temu svetniku posvečeno 22 cerkva, celo dve naselji nosita njegovo ime: Ožbolt in Šentožbolt.

Pavel Groznik

VIRI: dr. Mikuž Umetnostnozgodovinska topografija, Višnjegorska kronika, Višnjan

Cerkev stoji na južnem robu strnjene vasi in je najvišje ležeča podružnica Višnjegorske župnije, 665 m.

Cerkev je bila še pred nekaj desetletji krita s škriljem.
Portal nosi letnico 1830. Posebno dragocen je leseni strop, narejen leta 1633, ki bi bil nujno potreben temeljite obnove, vendar se prizadevanja za obnovo neuspešno vlečejo že nekaj desetletij. V sredini stropa je prikazano Križanje, motivi lune in sonca, Adam in Eva in drevo spoznanja . Strop ima številna abstraktna in geometrična znamenja.

Glavni oltar je posvečen sv. Ožboltu, v glavni oltarni vdolbini je kip sv. Ožbolta, desno sv. Jožef, levo sv. Anton Padovanski. Na hrbtni strani med ostali piše, da je obnova oltarja 1836 stala 300 goldinarjev, ki so jih Leskovčani težko skup spravil ker je bla to leto toča vse pobila.
Južni stranski oltar je posvečen sv. Antonu Puščavniku, severni oltar pa je posvečen sv. Gertrudi.
Cerkev je bila barokizirana v času izgradnje lesenega stropa.

Žegnanje je na nedeljo pred Velikim Šmarnom, god sv. Ožbolta pa je 5. avgusta.

Sv. Ožbolt - kralj

Zasluga škotskih menihov, ki so kot misijonarji širili krščanstvo po evropskih deželah (Nemčija, Francija, Italija), je, da je sveti Ožbolt, njihov vzornik in priprošnjik, postal češčen in priljubljen v mnogih krajih, tudi pri nas. Vzgojen je bil še v poganstvu, oče mu je kmalu umrl, sam pa je z brati moral bežati na Škotsko. Zatočišče je našel pri menihih na otoku Iona, ki so ga navdušili za krščanstvo. Prejel je krst in si, ko je premagal osvajalce ter spet zavladal v domačem kraljestvu, zelo prizadeval za širjenje in utrjevanje krščanstva v domovini. K sebi je poklical meniha Aidana, ki je s skoraj dvajsetletnim misijonskim delom spreobrnil vse kraljestvo. Ožbolt je bil moder vladar, s svojim zglednim življenjem, poštenostjo in dobrodelnostjo si je pridobil velik ugled tudi med sosednjimi kralji. Dal je zgraditi veliko cerkva, samostanov, šol in sirotišnic. Leta 635 je ustanovil samostan Lindisfarne na otoku Holy, ki je postal središče misijonske dejavnosti v Angliji. Umrl je mlad, star komaj 38 let, v bitki s poganskim kraljem Pendo iz Mercie. Ta ga je v svojem besu in protikrščanskem gnevu dal mučiti, mu odsekati glavo in obe roki ter vse dal natakniti na kol. Krščanski vojaki so kasneje njegovo truplo s častmi pokopali v samostanski cerkvi v Bardneyu, kjer so se na njegovem grobu takoj začeli dogajati čudeži, zlasti ozdravljenja.

Ime Ožbolt tudi Ožbalt izhaja iz nemškega imena Oswald, to pa je zloženka iz anglosaksonske besedice ôs »Bog« in starovisokonemškega waltan »vladati«.

Rodil se je leta 605 v Northumbriji ob škotski meji,
umrl pa 5. avgusta 642 v bitki pri Maserfieldu.

Družina: Njegov oče je bil angleški kralj Etelfrid, imel je več bratov in sestro sv. Ebo, opatinjo v samostanu Coldingham. Poročil se je s hčerko kralja Wessexa.

Zavetnik angleških kraljev, kantona in mesta Zug v Švici; križarjev, koscev, živine; proti kugi; veljal je za zavetnika v morskih nevarnostih, priporočali so se mu za letino, živino in vreme.

Upodobitve: Upodobljen je v kraljevskih oblačilih s krono in žezlom ter mučeniško palmo, pogosto s posodo, iz katere je revežem delil darove. Večkrat ima ob sebi krokarja s prstanom ali pismom v kljunu, redkeje goloba ali jelena. Lahko je upodobljen tudi kot vojak.

Zgodba: Nekoč je imel Ožbolt za veliko noč v gosteh škofa Aidana in še nekaj drugih odličnikov. Sredi obeda pa se usuje v grad truma sestradanih ubožcev in prosi miloščine. Ožbolt je takoj dal razdeliti vse jedi s kraljevske mize; razdrobil je veliko srebrno skledo in berače obdaril s srebrom. Ko je škof Aidan to videl, ga je ves ginjen prijel za desnico in vzkliknil: »Naj ta roka nikdar ne strohni!« Njegova prerokba se je kasneje uresničila.

Pregovori: Če o sv. Ožbaltu dežuje, še dolgo ni lepega vremena. Jakobova ajda in Ožbaltova repa je malokdaj lepa.

Vir: Družina