Sveta maša za bolnike z multiplo sklerozo
Na Krki je bilo srečanje bolnikov z multiplo sklerozo. V ta namen je bila tudi darovana sveta maša, ki jo je vodil bolniški duhovnik Toni Brinovec ob somaševanju duhovnika Marka Burgarja. "Vera je tista, ki se jo bolniki ob svojih boleznih še bolj oprimejo in plujejo skozi življenje" ,je izpostavil v svoji pridigi duhovnik Brinovec. Povedal je, da se bolniki s svojimi tegobami najpogosteje zatečejo pod okrilje Matere Marije, saj jim je v vsakodnevnih težavah najbližja. "K Materi Mariji se zatekamo, ker je kot mati izkusila vse grenkobe človeškega življenja in zato pričakujemo, da nas bo s svojo osebno milino zagotovo razumela", je še med drugim dodal. Sveta maša se je s pridigo dotaknila mnogih bolnikov kot tudi njihovih najbližjih in spremljevalcev.
Sveta maša je bila vključena v vsakoletno druženje bolnikov z multiplo sklerozo. Ni naključje, da se je dogodek odvijal prav na Krki. Cerkev in kraj sta posvečena svetnikoma Kozmi in Damjanu. Včasih je bila omenjena cerkev pomemben romarski kraj. Več o omenjenih svetnikih lahko preberete v nadaljevanju prispevka. Izpostavili bi poslanstvo teh dveh svetnikov, ki sta se izučila zdravniške vede, s katero so vsi bolniki tesno povezani in tako tudi bolniki z multiplo sklerozo.
Multipla skleroza ni nekakšna viroza ali prehlad. To je »bolezen tisočerih obrazov«. Na videz pri takšnem bolniku pogosto ne opazimo ničesar posebnega in ni malo primerov, ko jim v mislih rečemo »Saj zgleda zelo dobro, kaj sploh je takšni osebi?« nekateri jih celo opredelijo kot da se pretvarjajo, vendar oboleli za to boleznijo bojujejo velike bitke. Pomislite, da kar naenkrat na začetku svojega najbolj plodovitega dela življenja (bolezen se najpogosteje pojavi pri starosti 30 let in več) ne moreš narediti nekaj najpreprostejšega (npr. najpreprostejših gibov ali opravil, se stuširati ali sam opraviti malo potrebo, se hraniti ipd.). Zdrav človek pomisli »Mu bo že kdo pomagal«, vendar to še zdaleč ne drži. To na eni strani terja obvezo, na drugi strani pa se takšna oseba sčasoma začne čuti odrinjeno, odveč, celo zavrača samo sebe.
S tem sem želel izpostaviti le drobtinico, na katero zdravi ljudje seveda ne pomislimo, saj smo vpeti v vsakdanji ritem in delo in se pogosto pomena vere zaradi preobilja vsega dogajanja sploh ne zavedamo in ga ne doživljamo. Verjamem, da »multiplaši« (kot se pogosto uporablja skovanka za bolnike z multiplo sklerozo) mnogo globlje dojemajo pomen vere in mnogo pogumneje nosijo in se oklepajo svojega križa, ki jim je naložen. Verjamem, da ga molče prenašajo, pa naj bo še tako težak in ni jim ga težko nositi za Jezusom. Svet bi se zelo spremenil, če bi ga gledali skozi oči bolnikov in prav tako bolnikov z multiplo sklerozo.
Kot sem omenil, je sveta maša vključena v druženje bolnikov tega srečanja. Sledil je bogat program v prijetnem vzdušju z mnogo nastopajočimi, kot so Nina Pušlar (tudi njena mama in vsa njihova družina se je spopadala s to boleznijo), Tiano, Šentviškimi Slavčki, rogisti, simpatičnim nastopom najmlajših iz OŠ Krka, prihlačal je še Krjavelj s svojo kozo Dimko in povedal nekaj »moških«, ter mnogo drugih. Program trajal skoraj tri ure. Vse to je pripravila podružnica Združenja multiple skleroze iz Grosuplja in zahvalimo se lahko g. Perku in predsedniku podružnice g. Grosu za izjemno organizacijo in bogat program. Požrtvovalnost in predanost, ki jo nikjer ne srečaš!
Cerkev sv. Kozme in Damjana na Krki
Zelo verjetno je, da je na mestu današnje krške cerkve stalo pogansko svetišče, ki je bilo pozneje spremenjeno v krščansko cerkev in okoli leta 525 posvečeno sv. Kuzmu in Damjanu. Glanerji, nasledniki krških gospodov, so leta 1444 na Krki sezidali kapelo sv. Jurij in ustanovili kaplanijo. Lata 1395 je bila župnija Šentvid pri Stični z vsemi vikariati in podružnicami, med katerimi je spadala tudi Krka, podarjena stiškemu samostanu. Krška župnija je bila ustanovljena 1657. V 18. stoletju je bila Krka najbolj sloveča božja pot na Kranjskem. Ljudje so romali predvsem ob veliki noči in ob binkoštih. Za vso množico ljudi, ki je prihajala na Krko od vsepovsod je postala stara cerkev seveda pretesna, zato so jo leta 1707 začeli predelovati. Sedaj je v cerkvi sedem zidanih oltarjev, postavljen je še hrastov oltar, obrnjen k ljudstvu. Je najpomembnejša baročna stavba iz srede 18. stol. na Dolenjskem in je kot kulturni spomenik visoke vrednosti tudi zaščitena. Krška cerkev ima velik baročni oltar s kipi apostolov Petra in Pavla, v tronu pa sv. Kozme in Damjana. Pred tronom je slika sv. Kozme in Damjana, ki jo je narisal Matevž Langus leta 1851. Notranjost cerkve je poslikal slikar Janez Moro iz Furlanije. Arhiv krške župnije hrani precej dragocenega zgodovinskega gradiva. Rojstno-krstne knjige segajo do leta 1676, mrliške do 1734 in poročne do 1770. Ohranjenih je 19 zvezkov urbarskih zapisnikov od 1618 do 1846. Prav tako so ohranjeni zapisi o ozdravljenih in uslišanih na Krki od leta 1646 do 1784 v latinščini ali nemščini, en sam zapis je v slovenščini na listku, ki se je ohranil v knjigi iz leta 1747.
Še o svetima Kozmu in Damjanu
Pravega zgodovinskega dokaza za njuno bivanje nimamo, bogato ljudsko izročilo pa ju uvršča med najbolj priljubljene svetnike, saj so ju močno častili že v 5. stoletju. Bila naj bi dvojčka in najmlajša med petimi brati. Njuna domovina je bila Arabija, kjer sta izučila zdravniške vede in uspešno pomagala mnogim bolnikom. Z zaupanjem v božjo pomoč sta pomagala celo takim, ki so jih imeli drugi zdravniki za neozdravljive. Številni pogani so se ob njunem zgledu in očitnih čudežih, ki so se ob njiju dogajali, spreobrnili in sprejeli krščanstvo. Mučeništvo sta skupaj z brati pretrpela v Ciliciji v času Dioklecijanovega preganjanja. Zasliševal in mučil jih je cesarski namestnik Lizij. Poročilo o mučeništvu, v katerem je gotovo veliko resnice, govori takole:
Lizij ju je ukazal prijeti in pripeljati pred sodni stol v poganski tempelj. Vprašal ju je po imenih, domovini in stanu. Kozma je odgovoril: »Sva iz Arabije. Moje ime je Kozma, bratu pa je ime Damijan. Sva visokega rodu, najin poklic in najino opravilo je zdravništvo. Ozdravljala pa sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemeljske dobrine, zakaj Kristusova sva. Tudi ti tukaj so najini bratje in če ukažeš, ti povem tudi njihova imena.« Oblastnik pravi: »Povej jih.« Kozma jih imenuje: »Antim, Leoncij in Evprepij.« Oblastnik jih še enkrat vpraša: »Katere vere ste?« Kozma reče: »Mi smo kristjani.« Oblastnik srdito zavpije: »Zatajite svojega Boga! Pridite sem in darujte našim velikim bogovom, ki so ustvarili zemeljski krog.« Vsi v en glas mu odgovorijo: »Tvoje ničeve bogove in malike tajimo; saj še ljudje niso, pač pa hudobe.« Tako govorjenje Lizija zelo razdraži. Takoj jim ukaže zvezati roke in noge in mučiti. Med trpinčenjem mu reko: »Za tako trpljenje nam ni mar, ker trpimo v Jezusovem imenu. Lahko nas še huje mučiš.« Lizija pravi: »To kratko trpljenje sem vam dal okusiti zato, da bi se dali prepričati in bi darovali bogovom. Ker pa jih zaničujete, s tem sramotite cesarja in mene.« Ukaže jih zvezati in vreči v morje. Komaj pa jih pomečejo, pride z nebes angel, jih odveže, mirni valovi pa jih pripeljejo na obalo. Naslednji dan jih ukaže oblastnik zopet pripeljati predse in jim reče: »Naučite še mene svojih čarovnij, pa bom tudi jaz potegnil z vami.« Kozma odgovori: »Mi nismo čarovniki, ampak kristjani in v imenu svojega Boga lahko osramotimo tvoje onemogle malike. Če postaneš kristjan, boš lahko tudi ti okusil Kristusovo moč.« Razjarjen, da si mu drznejo kaj takega predlagati, reče Lizija: »Samo v imenu boga Hadrijana vas bom poslušal.« (...) Zopet jih ukaže mučiti in vreči na grmado. V tistem trenutku pa se zemlja razpoči in jih sprejme vase, ogenj pa se obrne proti okoli stoječim in jih mnogo požge. Ko je grmada pogašena, se zemlja zopet odpre in peteri bratje se prikažejo nepoškodovani. Oblastnik se zadere nad njimi: »Kako dolgo se boste še upirali in preklinjali? Pridite, počastite naše bogove in potem svobodno odidite!« Odgovorijo mu: »Nespametne in brezumne cesarje zaničujemo, pa naj bi potem kamenje molili?!« Lizij jih znova ukaže mučiti, na koncu pa, ko nikakor nočejo umreti, obglaviti.
Sveta Kozma in Damijan, mučenca, godujeta 26. septembra
