Vnesite vaš naslov

SVETI BENEDIKT

Sveti Benedikt je že v petem stoletju našega štetja s svojim spokornim življenjem, s svojim vzgledom in s svojo besedo preobrazil Evropo v blagoslovljeno zemljo krščanske vere in edinosti. Evropa mu dolguje najlepši del svoje zgodovine. Sv Benedikt in njegovi menihi so po evagelijskem navdihu vzgajali ljudi in narode za dela ljubezni do Boga in soljudi. Njegova zasluga je, da se Kristusov nauk ukoreninil v Evropi. Danes se nahajamo v kritičnem času. Oddaljili smo se od Boga in vrednot. Varljivi nauki vdirajo predvsem v Evropo, prisotnost in delovanje satana je očitno in mnogi mu hote ali nehote slede, saj jim nudi lažni sijaj: uživanje, sebičnost izobilja, zlorabo znanosti in napredka, pri tem pa ropa Božje vrednote in nas oddaljuje od Boga.

Sv Benedikt ni le zaščitnik Evrope, ampak tudi močan zaščitnik in pomočnik zoper napade peklenskih sil.

Prihiti nam na pomoč sveti oče Benedikt, strah hudobnih duhov in nam s svojim blagoslovom povrni vero in veselje ter osvobodi naše duše.

 

KRATEK ŽIVLJENJEPIS SV. BENEDIKTA

Sveti Benedikt ( ime pomeni radostno oznanilo) se je rodil v premožni družini okoli leta 480 v današnji Norcii. Mestece, ponosno na svojega svetega sina, mu je posvetilo veličastno svetišče v bližini hiše v kateri sta se rodila sv. Benedikt in njegova sestra Sholastika. Mladega Benedikta so že v ranih letih poslali v Rim, da bi se izobrazil v književnosti in pravu. Razvrat in še vedno zakoreninjeno poganstvo med rimskimi študenti sta ga že od vsega začetka odbijala. Zgodaj je izgubil starše, vendar mu je ob strani stala njegova globoko verna dojilja, ki mu je po svojih močeh pomagala v duhovni rasti. Mladi Benedikt se je odločil v ponižnosti služiti Bogu, zato se je odločil zapustiti Rim in svoje prijatelje in se popolnoma posvetiti idealu krščanske popolnosti, ki jo je videl v redovnem poklicu. V njegovem času so v Italiji že živeli prvi menihi, ki so znali v dušah prebuditi gorečnost za Boga.

Benedikt se je umaknil v pusto naravo, hribovje v okolici Affileje, malega mesteca v bližini Rima. V bližnji jami si je poiskal skromno bivališče in se posvetil puščavniškemu življenju. Včasih ga je obiskal pobožen menih po imenu Roman, ki pa je znal njegovo bivanje v jami ohraniti kot skrivnost. Od časa do časa mu je v jamo po vrvi spustil malo kruha. Mladenič je v tej samoti ob strogem življenju in molitvi preživel tri leta, ves zatopljen v Boga in svojega Jezusa. Svoj duh je neprestano kalil v borbi s hudim duhom, ki ga je hotel odvrniti od njegovega svetega življenja. Tako je na primer potrgal vrv, po kateri mu je Roman spuščal hrano. Motil je njegovo zbranost v molitvi v podobi kosa, ki mu je obletaval obraz. Ko ga je sv. Benedikt s križem odpodil, se je satan odločil za močnejši napad. V misli mu je vsilil dekle, ki jo je kot študent spoznal v Rimu. Ti spomini so ga tako zmedli, da je že nameraval zapustiti samoto, vendar ga je Božja milost rešila. V obupu skušnjave se je vrgel v najbližjo goščavo trnja in kopriv in tako s skelečimi ranami pogasil ogenj skušnjave. Njegova zmaga je bila popolna in od takrat ni nikoli več izkusil take skušnjave, kot je sam povedal. Po tem duhovnem očiščenju je postal tudi bolj razumevajoč za slabosti drugih.

 V bližini njegove jame je živela skupina nevrednih menihov. Ko jim je umrl opat, so prišli zaprosit Benedikta, naj pride k njim za novega opata. Dolgo se je branil, nazadnje pa le privolil. Menihi pa so živeli zelo razpuščeno in niso hoteli prevzeti njegovih predstav o služenju Bogu. Benedikt jih je motil v njihovem uživaškem življenju zato so sklenili, da se ga bodo znebili. Satan se je veselil. Ker mu ni mogel škodovati na duši, je našel pomočnike, ki bodo ubili njegovo telo. V čašo vina so mu vsuli strupa. Ko pa jo je svetnik z znamenjem križa blagoslovil, preden je spil vino, se je časa razletela, kot bi jo nekdo razbil s kamnom. Bog sam je ubranil svojega zvestega služabnika. Benedikt je uvidel, da ne more več ostati z njimi. Mirno se je od njih poslovil in se povrnil v svojo ljubljeno samoto.

 Ta žalostni dogodek ga je prepričal kako pomembno je, utrditi osebno doživljanje Boga za posvečeno redovno življenje. Zato je po Božjem navdihu po bližnjih gričih začel ustanavljati male samostane. Ustanovil jih je 12 in v vsakem je prebivalo po 12 menihov s svojim voditeljem. V svoj samostan pa je sprejel nekaj sobratov, ki jih je želel posebno podučiti. Pridobil je tudi dva vrla rimska mladeniča Maura in Placida, ki ju je zaradi njune svetosti še posebno vzljubil.
Nekoč so svetniku sporočili, da je v enem od njegovih samostanov mlad redovnik opuščal skupno molitev in se raje potikal okoli. Benedikt je po Božjem navdihu videl, kako tega meniha sam hudobni duh odvrača od molitve. Poiskal ga je in ga našel, kako se potika v bližini samostana. Utrgal je šibo, ga z njo udaril in ga tako za vedno osvobodil od napadov hudega duha. Bog je svetega Benedikta v svoji ljubezni obdaril z modrostjo in čudodelnostjo. To pa je izzvalo ljubosumje pri duhovniku Florenciju iz soseščine. Poslal mu je zastrupljenega kruha. Ko ga je hotel Benedikt zaužiti, ga je pograbil krokar in odnesel v bližnji gozd.
Benedikt je sklenil zapustiti svojih 12 samostanov. Postavil jim je redovna pravila in se je z nekaj učenci odpravil iskat novo prebivališče. Odločil se je za Monte Cassino. Tam so bili ostanki Apolonovega in Jupitrovega svetišča, kjer so se še vedno zbirali okoliški pogani. Benedikt je dal kipe poganskih bogov uničiti. Jupitrov hram je prezidal v cerkev sv. Martina iz Toursa, Apolonov hram pa v molilnico sv. Janeza Krstnika. Pri tem pa se je moral spopasti s satanovim sovraštvom. Ta se mu je prikazoval kot grozna prikazen, ves v ognju in njegovi sobratje so lahko slišali, kako ga je satan klical po imenu in ga zmerjal. Ker pa mu svetnik ni odgovarjal, se ni omejil le na besede in grožnje, ampak mu je skušal škodovati tako pri gradnji kot pri ljudeh, ki so mu pri tem pomagali. Nekoč se je Benediktu prikazal celo med molitvijo in mu napovedal, do bo zrušil zid, ki ga grade menihi. Benedikt je takoj pohitel posvariti sobrate, pa je prišel prepozno. Zid se je že podrl in zmečkal pod seboj mladega novica. Benedikt je z vso gorečnostjo molil nad njegovim truplom. Na tako gorečo priprošnjo je mladi menih vstal in se popolnoma zdrav takoj vrnil na delo. To je le ena od svetnikov zmag nad demonskimi silami. Še dandanes nam v borbi proti hudemu duhu pomaga iz nebes. Ni samo priprošnjik proti silam zla, ampak tudi priprošnjik misijonarjev zlasti v deželah, kjer prevladuje poganstvo. Mnogi z zaupanjem nosijo njegovo svetinjico za varstvo.

Benediktu je kljub nasprotovanju satana uspelo postaviti samostan, kakršnega si je zamislil. Tudi na Monte Cassinu so svetnikovo delovanje spremljali čudeži. Bog je hotel s svojim delom potrditi verodostojnost svojega zvestega služabnika tako pri njegovih takratnih učencih, kot tudi za bodočnost. Nekoč je potoval mimo samostana barbarski kralj Totila. Veliko je že slišal o svetem možu in ga je hotel v svoji radovednosti preizkusiti. Svojemu ščitonoscu Riggi je dal svojo kraljevsko opremo in ga poslal k svetniku, da bi se predstavil kot, da je kralj. Svetnik pa je Riggu že od daleč zaklical: »Snemi sinko to opremo, ki ni tvoja«. Riggo se je tako prestrašil, da je padel na zemljo. Pobrali so ga in odhiteli povedat kralju, da jih je svetnik razkril. Takrat se je sam kralj Totila odpravil na Monte Cassino. Ko je že od daleč zagledal svetnika, je pokleknil na tla v strahu, da bi se mu približal. Svetnik ga je strogo nagovoril:«Mnogo hudega delaš in velike krivice si storil .Zapusti krivična pota. Zavzel boš Rim in prečkal morje. Vladal boš deset let in v desetem letu vladanja umrl« .Totila je osupnil. Bil je pretresen v dnu srca in od takrat naprej je bil manj okruten. V času njegovega vladanja so k Benediktu prihajali mnogi njegovi vojščaki, zlasti še mladi in njegove besede so jim dale moč za spreobrnjenje in za krščansko življenje.
Nebo je svetnika obdarilo z močjo čudodelstva. Rad je pomagal sobratom in ljudem, ki so imeli veliko vero in ljubezen. Vojna z Goti je prinesla v deželo pomanjkanje in lakoto. Benedikt je vedno rad pomagal ubogim in je pogosto razdal vse samostanske zaloge hrane. Ko so nekoč njegovi sobratje imeli moke le še za pet hlebov kruha, so bili potrti. Benedikt jih je tolažil rekoč: » ne obupujte, če nam danes manjka kruha, jutri ga bomo imeli v izobilju « . Naslednje jutro so našli pred vrati samostana dve sto mernikov moke v vrečah. Nikoli niso zvedeli, kdo jo je tam odložil. Bratje so se zahvaljevali Božji previdnosti. Podobno je bilo, ko so ostali brez olja. Svetnik je pozval sobrate k molitvi poleg prazne posode. In glej med molitvijo se je začela polniti, olje jo je polnilo, napolnilo je posodo in začelo vzdigovati pokrov. Takrat je svetnik prenehal moliti in olje je nehalo dotekati. Sv. Benedikt je bil eden največjih svetnikov Božje previdnosti. Bog mu je izkazoval veliko ljubezen, ki jo je je potrjeval z mnogimi čudeži in pomočjo v vsakršnih nesrečah, ki so prizadele ljudi okoli njega. Njegovi čudeži so segali celo tako daleč, da je mrtvim vračal življenje. Omenili smo že, kako je njegova molitev obudila mladega meniha, na katerega je hudič zrušil zid pri zidavi samostana. Nekoč pa je prihitel v samostan ves potrt bližnji kmet in prinesel na rokah mrtvega sinka. Pokleknil je pred meniha in ga prosil: » Vrni mi sina, moj mali je umrl «. Benedikt se je ganjen sklonil nad dečkovo mrtvo telo in molil: » Gospod ne glej na moje grehe, ampak na vero tega človeka in vrni dušo v to telesce«. Na začudenje vseh navzočih, se je deček začel tresti, srce mu je začelo močno udarjati in je vstal. Benedikt ga je prijel za ročico in ga predal srečnemu očetu.

Sv. Benedikt ni bil le čudodelnik, duhovni vodja in učitelj, ampak je uspešno izganjal hudega duha. Bog je vodil njegovo delo in dal poseben poudarek njegovim besedam. Včasih so bili njegovi napotki zasluženo strogi in jim je sledila tudi potrditev z neba. To je izkusil tudi mladi klerik, ki ga je mučil hudobni duh in so ga privedli k Benediktu potem, ko mu v Rimu niso mogli pomagati. Ta ga je takoj osvobodil tega zla, vendar pa mu je naročil:« Pojdi, ne jej mesa in odpovej se redovnim zaobljubam, da ne boš ponovno zapadel pod satanovo oblast«. Klerik je nekaj časa upošteval njegove nasvete, potem pa je iz častihlepja zanemaril opatove besede in naredil redovne zaobljube. Takoj ga je satan spet obsedel in ga tako mučil, da ga je to pognalo v smrt. Neki drugi mladi menih je brez opatovega dovoljenja odšel na obisk k svojim staršem in istega dne umrl. Njegovo truplo so pokopali v domačem kraju, vendar so ga že naslednji dan našli zunaj, poleg groba. Pohiteli so k očetu Benediktu in ga zaprosili, da pokojnemu izkaže svojo dobroto. Svetnik je naročil, naj mu dajo preden ga ponovno pokopljejo, na prsi posvečeno hostijo. Od takrat naprej je mirno počival v zemlji.

Svetnik je po sv. Duhu dobil tudi žalostno razsvetljenje. Teoprob – spreobrnjeni plemič- ga je nekoč našel v njegovi celici bridko jokajočega. Vprašal ga je za vzrok njegove žalosti in svetnik mu je povedal: » Ta samostan bo padel v roke nevernikom. Uspelo mi je izmoliti le življenja menihov«. Sv. Benedikt je videl prvo opustošenje Monte Cassina leta 577, ko so ga napadli Langobardi, vendar so se vsi menihi rešili. Leta 883 so ga spet opustošili Saraceni, leta 1349 ga je močno poškodoval potrest, leta 1944 pa ga je anglo-ameriška vojska zravnala z zemljo. Njegova duša je bila po posebni milosti združena s svojim stvarnikom.

Zadnja leta svojega življenja je posvetil sestavljanju redovnih pravil za svoje samostane. Tudi njegova sestra Sholastika je ustanovila ženski samostan. Benediktu je bilo jasno, da bo samostansko življenje potekalo vzorno le, če bo predstavljalo v vsem hojo za Kristusom, kateremu naj bi bili menihi čim bolj podobni. To pa se lahko doseže z dvema osnovnima redovnima zapovedima:

Moli in delaj.

Moliti je treba, da se naučiš ljubiti Boga in ljudi. Delati pa je treba, da se po ljubezni izboljša življenje ljudi. Kristus je bil zanj vir ljubezni in središče njegovega življenja, ki se je končalo nekako leta 547. Njegovo življenje je opisal papež sv. Gregor Veliki.

( povzeto po Vita di s.Benedetto Monte Cassini, 1994)

Pripravil

Štefan Pintarič