Preskoči na vsebino


Sv. Bernardka v Sloveniji

 

Po zaslugi duhovnika Mira Šlibarja nas je 17 in 18.12.2012 v Sloveniji obiskala Sv. Bernardka Lurška. V teh dveh dneh je svoje poslanstvo opravila med starejšimi in bolnimi, izpostavljena je bila tudi pred drugimi v cerkvah, ki so se ji želeli pridružiti v molitvi.

Relikvija sv. Bernardke Lurške, ki je bila na obisku v Sloveniji je relikvija I. reda, kar pomeni, da vsebuje telesni del svetnika (npr. delček kosti). Preberite tudi zanimiv prispevek Mihe Trpina, v katerem nas razveseljuje s čudovitimi fotografskimi posnetki.

Kaj so relikvije?

Relikvije so posmrtni ostanki svetnikov ali njihovih osebnih predmetov. Njihovo češčenje je razširjeno tako med katoličani kot med pravoslavnimi, poznajo pa jih tudi v nekaterih drugih verstvih (npr. v budizmu). Običajno jih shranjujejo v posebej okrašene skrinjice, ki se imenujejo relikviariji. Relikvije so vernikom v pomoč, da se ob njih lažje duhovno zbližajo z občestvom svetnikov in preko njih z Bogom, ki je za ljudi vir svetosti.

Relikviarij je posoda ali skrinjica za shranjevanje relikvij svetnikov. Njegov glavni namen je shranjevanje svetih relikvij oziroma posmrtnih ostankov svetnikov za javno ali zasebno češčenje vernikov, ki se ob njih obračajo na svetnika za priprošnjo ali tudi za njegovo čudežno posredovanje.

Njihova uporaba se je razširila v 4. st. po Kr. Z zunanjo obliko, ki je umetniško oblikovana, spominjajo na vsebovano relikvijo (križ, kost, lobanja, zobje …). Običajno so izdelani iz dragocenih kovin oz. so z njimi prevlečeni, okrašeni pa so lahko tudi z dragimi kamni in z drugimi dragocenostmi. Relikviariji so postavljeni v javno češčenje ob godovnem dnevu svetnika ali ob drugih prazničnih priložnostih.

Prvi relikviariji so bili izdelani preprosto in so spominjali na lesene skrinjice. Z namenom, da bi vernikom približali vsebovane podobe, so jih v visokem srednjem veku začeli oblikovati v steklene kapsule, prozorne posode ali okrašene skrinje iz dragocenih kovin. Z razvojem umetnostnih slogov so tudi relikviariji postali umetniške mojstrovine zlatarske obrti.

O sv. Bernardki

Sv. Bernardka se je 7. januarja 1844 rodila zglednima krščanskima staršema, očetu Francu Soubirousu in materi Luizi Casterot, v skromni družini v mlinu Moulin de Boly v Lurdu v Franciji. 9. januarja 1844 je bila v farni cerkvi krščena na ime Marija Bernarda. Po nekaj mesecih so jo dali v rejo neki gospe Mariji v Bartres blizu Lurda, mati je namreč pričakovala že naslednjega otroka, in po šestnajstih mesecih so jo sprejeli nazaj. V šestem letu je zbolela za astmo in jetiko, od katerih ni več ozdravela. Pri desetih letih jo je botra vzela k sebi in tako pomagala obubožani družini, ki so jo izgnali iz mlina in mlin prodali. Družina se je leta 1856 preselila v celico opuščenega zapora, Bernardka pa je šla zopet v Bartres in se je v Lurd vrnila šele na začetku leta 1858, da se je pri sestrah v zavetišču pripravila na prvo sveto obhajilo.

11. februarja 1858 se je štirinajstletni Bernardki v Massabiellski votlini prvič prikazala lepa Gospa – Božja Mati Marija. 14. februarja 1858 je šla k votlini skupaj s prijateljicami, a je lepo Gospo videla le ona. K votlini je šla ponovno 18. februarja 1858 in Gospa jo je povabila, naj prihaja k votlini petnajst dni ter ji obljubila, da jo bo osrečila na drugem – ne na tem – svetu. Bernardka je nato prihajala k votlini od 19. do 21., od 23. do 25. ter 27. in 28. februarja, od 1. do 4. marca, nato pa še 25. marca, 7. aprila in 16. julija 1858. K votlini jo je vsakokrat gnala notranja moč. Ob votlini je Bernardka pokleknila, pričela moliti rožni venec, nato pa v zamaknjenju gledala Gospo in se z njo pogovarjala. Opazovalcev je bilo vsakokrat več, a Gospo je videla le Bernardka. Gospa jo je ob prikazovanjih učila moliti (še posebej za grešnike), ji razodela tri skrivnosti (namenjene so bile samo Bernardki in jih nikoli ni razodela), naročila ji je, naj z rokami izkoplje studenec, iz njega pije ter se umije v njem (tako je začel izvirati studenec), potem naj jé travo, ki raste okrog votline, naj gre k duhovnikom ter jim naroči, naj v Massabiellu sezidajo kapelo in naj poljubi zemljo za grešnike, k čemur je potem Bernardka povabila tudi ostale zbrane ljudi ob votlini. 4. marca 1858 je Bernardka po zamaknjenju izjavila: »Ko je odšla, se mi je nasmehnila. Toda ni se poslovila.« Na prigovarjanje župnika je Bernardka 25. marca 1858 Gospo vprašala, kdo je; in ona ji je na četrto vprašanje v vsej lepoti in z gesto rok odgovorila: »Jaz sem Brezmadežno spočetje.« Ob zadnjem prikazovanju 16. julija 1858 je bila pot k votlini na ukaz župana zaprta, zato je Bernardka Marijo gledala z druge strani reke. Marija je prišla po slovo. Po prikazovanju je Bernardka izjavila: »Nikdar je nisem videla tako lepe.«

Cerkvene in posvetne oblasti ter različne komisije so Bernardko zasliševale in jo preizkušale, a ona je vselej odgovarjala enako in v miru. 3. junija 1858 je Bernardka v kapeli zavetišča sester iz Neversa prejela prvo sveto obhajilo in bila v zavetišče 16. julija 1860 tudi sprejeta z namenom, da bi imela mir pred radovednimi obiskovalci. 18. januarja 1862 je komisija sporočila: »Prepričani smo, da je prikazovanje nadnaravno in da je Gospa, ki jo je videla Bernardka, presveta Devica Marija.« Cerkev je kmalu odkupila posesti okrog votline in pričela z urejanjem poti, gradnjo cerkva ter spremljajočih objektov. Romarjev je bilo vse več in po Marijini priprošnji je tod Bog delil obilne milosti duševnih in telesnih ozdravljenj. Tako so zgradili tudi posebne prostore za bolnike in zdravniške preiskave ter za kopeli Lurškega studenca.

Bernardka je kasneje postala redovnica in se je s težkim srcem poslovila od jame prikazovanj – od njenih nebes, kot je rekla. Potem, ko je sestram razložila prikazovanja v lurški votlini, so ji zapovedali, da Lurda ne sme nikdar več omenjati. Zaradi bolezni Bernardka samostanski družini ni mogla veliko pomagati, zato pa je več molila in vdano prenašala trpljenje. 16. aprila 1879 je umrla med molitvijo rožnega venca, stara komaj 35 let. Pred smrtjo je izjavila: »Videla sem jo … Kako lepa je bila … Hitim, da jo spet vidim.« Pokopana je v cerkvi sester v Neversu. Papež Pij XI. (1922–1939) jo je 8. decembra 1933 razglasil za svetnico.

Nestrohnjeno telo sv. Bernardke

2. Lurd po odhodu sv. Bernardke

Kaj je ostalo za Bernardko in za njenimi videnji? Čudodelni studenec, ki je začel izvirati 25. februarja 1858, kapela, ki jo je Brezmadežna hotela, da jo ji postavijo na massabielski pečini, katero pa je kmalu nadomestila veličastna bazilika v treh nadstropjih, in tej se je ob stoletnici leta 1958 pridružila nova, še večja. Dnevno se vse do danes ponavljajo veličastne procesije, kakor je prve naročila lurška Gospa domačemu župniku po Bernardki. V tej nepretrgani procesiji se vrste z vsega sveta milijoni romarjev, ki prihajajo tja z grehi in upanjem, z vero in ljubeznijo, pa tudi brez vere in polni nezaupanja, radovedni, zdravi in bolni. Lurd se je razmahnil v svetovno znano in nesluteno veliko zbirališče božjepotnikov prav z vseh celin. Tam je začetek duhovnega prerojenja za milijone kristjanov, nepretrgano srečevanje božjega ljudstva vseh jezikov in rodov z božjo brezmadežno Materjo. Na tem prostoru se brez presledka menjavajo pretresljivi prošnji klici k Mariji in njenemu Sinu z navdušeno zahvalno pesmijo. Lurd je kraj močne vere, brezmejnega zaupanja v božjo pomoč in kraj hvaležne hvale za prejete dobrote. Čudež, ki ga je zahteval župnik Peyramale, naj se razcvete sredi zime rožni grm ob votlini, se ni zgodil. Čudežev, ki so vredni Brezmadežne, se je pa zgodilo v Lurdu na tisoče in se še vedno gode. Kopičijo se knjige o zgodovini lurških dogodkov od leta 1858 do danes, knjiga Danca Joergensena o Lurdu, lurški dnevnik Alexisa Carela, Nobelovega nagrajenca za medicino … O lurških dogodkih govori danes ves svet.

O Bernardki ni nobenih legend, kakor jih poznamo o drugih svetnikih. Kar je čudežnega v zvezi z njo, je očitno – revno, neizobraženo dekle je pripomoglo, da je znova oživelo češčenje

Matere božje v našem času. Lurd je postal kraj, v katerem se očitno razodeva božja milost, lurški studenec s svojimi blagoslovi preplavlja že vso zemljo.

 

3. Lurško dejstvo in lurški čudeži

Da se v Lurdu dogajajo čudeži, je dokazano. Ne gre za njihovo število: pomen je v tem, da ta pojav obstaja in da ga z naravnega vidika ne moremo razložiti. Brez dvoma so tudi lurški čudeži kakor vsi čudeži samo znamenja, po katerih se Bog razodeva, kajti čudež je nekaj izjemnega – to je zmerom bil in bo zmerom ostal.

Resničnost Marijinih prikazovanj v Lurdu je Bog potrdil z mnogimi izrednimi dogodki, ki so se v več kakor sto letih strnili v mogočno »lurško dejstvo«, pred katerim se spoštljivo klanja verni in neverni svet. Lurd je tako postal pomembno poglavje zgodovine. Za njegovo resničnost pričajo skrbne preiskave Cerkve, ostro kritični Urad za ugotavljanje ozdravljenj v Lurdu, v katerem je sodelovalo v sto letih najmanj deset tisoč zdravnikov, med njimi več tisoč takih, ki niso bili francoske narodnosti. Za Lurd pričajo dalje milijoni lurških romarjev, tisoči lurških ozdravljencev, predvsem pa celotna Francija, ki je prav v minulih desetletjih morala pred lurškim dejstvom kloniti in ga priznati. Ne pozabimo, da za katoličane Lurd ni pomemben predvsem zaradi čudežev. Za nas je najpomembnejše to, da se je preprosti in nešolani mlinarjevi hčeri Bernardki Soubirous prikazala nebeška Mati in ji potrdila resnico o svojem brezmadežnem spočetju ter tako potrdila tudi našo vero v Marijo in njene odlike. Obenem je potrdila resničnost vse katoliške vere, kakor jo razlaga katoliška Cerkev. Potrdilo teh prikazovanj sta dve očitni zgodovinski dejstvi, ki ju moramo imeti za božji pečat, namreč: osebni pojav Bernardke Soubirous in številna čudežna ozdravljenja v Lurdu.Lurška votlina

Vsi trdovratni poskusi, da bi Bernardki dokazali laž, sanjaštvo ali bolestnost, so se izkazali kot docela brezuspešni. Bernardka je tudi po prikazovanjih ostala skromna in trezna, popolnoma vdana Bogu in Mariji. Od Marije je zvedela, da ji je na svetu določena pot odpovedi, obljubila ji je, da jo bo osrečila ne na tem, ampak šele na onem svetu. Lurd je postal mogočen in slaven zaradi dogodkov, ki so z njo v zvezi, ona pa je odšla v samostan v Nevers in tam toliko trpela in molila, da je dosegla svetniško čast (1933). Njeno svetost so vsak dan bolj potrjevali čudežni dogodki, ki so se že v njenih dneh začeli v Lurdu. Dne 25. februarja 1858 je Bernardka odkopala nov vodni vrelec na kraju, ki ga ji je pokazala Marija. V zvezi s to vodo so se začele izredne ozdravitve, ki jih je prva komisija leta 1861 mogla ugotoviti že sto. Razumljivo je, da so se začele zgrinjati v Lurd množice romarjev. Njihovo število se je množilo v milijone, število uslišanih in potolaženih prosilcev v desettisoče in število ozdravljenih v tisoče. Vso kotlino je zajelo versko ozračje, v katerem pa ni bilo ne krivih naukov ne prenapetosti ne prevare. Cerkev je skrbno bedela nad to punčico svojega očesa, saj je Lurd v njeni zgodovini in ljubezni zavzel prelepo mesto. Še več čudežev kakor na telesih se je zgodilo v dušah. Nešteti so tam spet našli vero svoje mladosti, vstajali iz grehov ali šele tam spoznali resnico o Mariji, Jezusu in Cerkvi. Lurd je postal »upanje obupanih«. Vsi pošteni duhovi človeštva so morali priznati: božji prst je tukaj. Hvaležni smo jim, da svojega »verujem« niso izrekli prej, preden so vse preiskali, in da so šele potem molili z vernimi in srečnimi in se pridružili valujočim lurškim množicam v prelepi pesmi: »Zvonovi zvonijo … ave, ave, Marija!«

Kaj je kritične duhove v Lurdu zadrževalo, da niso takoj verovali? Najprej so se vpraševali, če ni v lurški vodi kaj takega, kar bi razložilo njene izredne učinke. Dali so preiskati lurško vodo glede kemičnih snovi in radioaktivnosti, glede mikrobov in plesni. Uspeh preiskav je bil vedno isti. Vseučiliški profesor Filhol iz Toulousa se je izrazil takole: »Voda nima nobene snovi, ki bi razložila njeno zdravilno moč.« Preiskave so dognale, da je njena sestava različna od reke Gave, ki teče mimo votline, pa povsem enaka sosednjim potokom in vodnjakom. In vendar so se ozdravljenja dogajala le ob vrelcu, ki ga je pokazala Marija! Pa tudi tam niso bili ozdravljeni vsi bolniki z določenimi boleznimi, kar bi se moralo zgoditi, če bi voda sama zdravila. Skrivnostna sila, ki je zdravila ob njej, je svobodno izbirala med najbolj razločnimi boleznimi.
Poleg tega pa se je začelo kaj hitro razodevati, da se večina lurških ozdravitev ne zgodi pri vrelcu, ampak pri procesiji z Najsvetejšim, s katerim škof vsak dan blagoslavlja bolnike.
Bolezni, ki so se v Lurdu končale z nenadnim ozdravljenjem, so bile kaj različne. Urad za ugotavljanje ozdravljenj navaja podrobno in z dokazili podprte ozdravitve raznih tuberkuloznih obolenj, obolenj na prebavilih, obolenj srca in krvnega obtoka, ledvičnih bolezni, bolezni na možganih, kostnih poškodb in zlomov, obolenj sklepov, sto in sto primerov kožnih bolezni, raznih tumorjev, r
Lurška Mati Božja - prosi za nas!evmatičnih obolenj, raka, odprtih ran in splošnih obolenj. Poleg tega je dobilo vid več slepih, spregovorilo več nemih, spet slišalo več gluhih. O načinu, kako so izginjale stare in hude organične bolezni, poroča dr. Alexis Carrel, ki je bil še leta 1902 na medicinski fakulteti v Lyonu, potem pa vodja enega največjih zdravstvenih zavodov v Ameriki, Nobelov nagrajenec za medicino. V knjigi Človek-neznanka pravi, da je sam opazoval lurške ozdravljence, ki so bili rešeni kostne jetike, raka in drugih hudih bolezni, in ugotovil o načinu ozdravljenja: »Često nastopi huda bolečina, nato pa nenadna ozdravitev. V nekaj sekundah, v minuti, največ v nekaj urah se rane zarastejo, splošni znaki obolelosti izginejo.«

Spričo tega, da večina ljudi ozdravi med procesijo z Najsvetejšim, so nekateri pomišljali, če ne ozdravlja versko ozračje, v katerem se bolniki nahajajo, ki da jih navda s tolikim zaupanjem v Boga in njegovo moč, da jih že ta vera sama ozdravi. Priznati je treba, da je ozračje v Lurdu, tej šoli vere, upanja in ljubezni, zares čudovito lepo in nadnaravno. Vendar pa se tudi tam potrjuje mnenje zdravnikov, da te vrste vplivi morejo ozdravljati kvečjemu živčne bolezni in še te le v redkih začetnih primerih in navadno ne za trajno. Številke iz Lurda povedo, da je bilo tudi nekaj sto primerov ozdravitev živčnih bolezni. A to je samo majhen odstotek od ozdravljenj hudih organičnih bolezni, nad katerimi so zdravniki v večini primerov že obupali. Kako pa, da so nenadoma ozdraveli otroci, neverni in taki, ki so se zdravju celo odpovedali v korist drugihč Če torej ne zdravi v Lurdu ne voda ne zaupanje, kdo pa zdravi?

Tisti, ki bi se radi ognili vsemogočnemu Bogu, se naposled zatekajo k izgovoru, da je to pač neznana sila, ki se je doslej še ni posrečilo odkriti, morda penicilin ali kako drugo učinkovito zdravilo. Na ugovor o neznanih silah, ki se tolikokrat ponavlja, je treba reči, da neznane sile ne bodo nikdar zmogle česa takega, kar se godi v Lurdu, in četudi bi se znanost razvijala še tisočletja. V Lurdu namreč premnogokrat bolniki ozdravijo nenadoma, kakor so poleg Carrela mogli ugotoviti tisoči drugih zdravnikov. Naenkrat, brez uporabe svojega najnujnejšega pripomočka – časa, narava nikdar ne bo zdravila. Kakor se v naravi ne moreta istočasno roditi oče in sin in dojenček ne more v trenutku doseči razvoja tridesetletnega človeka, tako ne bo nikdar mogoče naravno razložiti, kako se je v hipu zacelila kost, se zaprla rana, splahnel rak, se napolnila razjedena pljuča in tako naprej.

Ko so bile izključene vse naravne razlage za izredne dogodke v Lurdu, so tudi neverni ljudje vse bolj priznavali, da gre tu za neko vso naravo presegajočo silo. To je razvidno na primer iz izjave, ki jo je leta 1906 podpisalo 346 zdravnikov z raznih univerz in bolnišnic in se glasi: »Podpisani imamo za svojo dolžnost, da priznamo, da se v Lurdu godijo nepričakovane ozdravitve pod vplivom sile, za katero naša znanost ne ve, ki pa je gotovo ni mogoče razložiti z naravnimi zakoni.« Že omenjeni dr. Carrel, ki tedaj sam še ni bil veren, je imenoval to silo molitev in izjavil, da bodo morali zdravniki z njenim vplivom na telo bolj računati. Vsak otrok pa ve, da molitev sama ni nič in da je vse Bog, kateremu je molitev namenjena. Bog je torej edina možna razlaga velikega lurškega dejstva, ki tako neizpodbitno priča tudi za bivanje vsemogočnega in dobrega Boga.


Relikvije svete Bernardke



Molitev sv. Bernardke k Jezusu

  O Jezus, daj mi, prosim te, kruha ponižnosti, kruha pokorščine, kruha ljubezni do bližnjega, kruha moči, da zlomi mojo voljo in jo zlije s tvojo, kruha notranj...

Lurška pesem

1. Zvonovi zvonijo, premilo pojo, častijo preblaženo lurško Gospo: //:Ave, ave, ave Marija!:// 2. Bernardka se reki približa tedaj, k njej vodi previdnost jo Božja skrivaj. 3. Na b...


Print Friendly and PDF