ADVENTNI ČAS

     Naše bivanje je razpeto med dva trenutka, ki ga odločilno zaznamujeta: življenje in smrt. Ko je Bog postal človek v osebi Jezusa Kristusa, nam je postal enak v vsem, razen v grehu. Tudi on je okusil svoj prvi in poslednji trenutek življenja, ki pa zanj ni pomenil konca, temveč je po njegovem vstajenju postal nov začetek vsem nam.

   Ko gremo skozi življenje, napredujemo od stanja, ko se ničesar ne zavedamo, proti polnosti spoznanja Boga in sebe v njem. Kolikšno mero te polnosti bomo dosegli, je odvisno od naše naravnanosti k iskanju resnice in iskrenosti. Naš Stvarnik je tisti, ki bolje od nas ve, da sami ne zmoremo najti poti nazaj k njemu v večno srečo, v lepše in srečnejše dni, zato se nam sam podarja. Kot edinorojeni božji Sin, Jezus - ta, ki odrešuje - nam prihaja nasproti Sonce, ki nikoli ne zaide. Kako se dotika mojega življenja? Bog želi upodobiti moje srce po njegovem Srcu, da bi imel svoj delež v slavi njegovega poveličanja. Ta pa ni v nečem, kar je zunaj mene, temveč je uresničitev mojih najglobljih hrepenenj po ljubezni, ki ne mine.

Ni cvetja na tratah ledenih, utihnila log sta in gaj,

tema zagrnila je zemljo kot mrak, ki zatemnil je raj.

A glejte, obzorje se svita, Brezmadežna v dalji žari,

v adventnem nam času naznanja vse lepše in srečnejše dni.

Prihaja veselje rešenja, v zornicah se nam že iskri,

prihaja Zveličar premili: zravnajmo vse  krive poti.

Vse novo naj v srcih postane, kar slabega je, naj zamre,

in tiha, nedolžna ljubezen naj v srcih za Božič cvete.

Ko prideš, Zveličar mogočni, nasuj v naše duše pomlad,

da milost bo tvoja v njih cvela, postala neskončen zaklad.

In kakor žarele so zvezde, ko prišel si prvič med nas,

tako naj žare naša srca, ko bliža božični se čas.

     Prav zares je vsak dan našega obstoja tu na zemlji advent, pričakovanje. Vsakdo od nas nekaj pričakuje od današnjega, ali vsaj jutrišnjega dne. Vendar ima tudi Bog svoja pričakovanja glede nas. Želi, da se pustimo oblikovati njegovi sveti volji in se pustimo spreminjati po dogodkih in ljudeh, ki nam jih pošilja na pot. Vprašanje je, kdaj in v čem sem se zadnjič zares spremenil/a? Ali ni največja ovira, da Bog svojega načrta v meni ne more uresničiti in dopolniti ravno to, da težko pristanem na spremembe? Naj nas adventni čas opogumlja, da se jim odpremo, da bi se mogle v nas krive poti zravnati in bi v naših srcih zamrlo, kar je slabega. Božja previdnost, ki je ne razumemo, je obenem tudi božja ljubezen in božje usmiljenje, zato nam hoče samo dobro. Tudi v spremembah. Če ostanemo taki, kakršni smo, tedaj – in to sami dobro vemo – ne moremo doseči tistega stanja čiste ljubezni, ki nam edino daje dokončno izpolnitev v Bogu, ki je naše življenje samo.

     V adventnem času bogoslužnega leta more biti naše pričakovanje še bolj osmišljeno, ko nas vse stvari okrog nas spominjajo, da med nas prihaja Bog. Sedaj lahko v naših srcih resnično cvete tiha, nedolžna ljubezen, ki je davnega večera prišla odrešit človeka greha, četudi za ceno svojega lastnega življenja. Pričakujmo nestrpno, da v naše duše nasuje pomlad, da nas naredi drugačne, bolj polne sočutja in dobrote in bo zacvetela v nas njegova milost ter postala naš zaklad! Tedaj bo božja ljubezen in ljubezen do bližnjega edino, za kar bo vredno vsako jutro znova darovati svoje življenje in z vsakim takim dnem bo Bog bolj živ na tem svetu, konec pa bo postajal le še eno veselo pričakovanje. Takrat bo Jezusovo rojstvo udejanjilo svoj namen v popolnosti tudi v nas.

     Vsem župljanom Višnje Gore in vsem ljudem dobre volje po celem svetu naj adventni čas, čas  pričakovanja, izpolni njihova hrepenenja po Bogu in v srca vlije trdno odločenost, da bi svojo srečo iskali v njem. Medtem, ko so žarele zvezde, je prvič prišel med nas in naj tako žare tudi naša srca, ko bliža božični se čas!

     P.S. Doživite milost adventnega časa tudi tako, da si pričujočo molitev (pesem) še večkrat ogledate v posnetku, ki smo ga tukaj shranili za vas.