Matija Erjavec
Matija se je rodil 12. februarja 1836 v trdni kmečki družini pri Erjavčevih - Hrovatovih v Kriški vasi. Krščen je bil v farni cerkvi sv. Tilna, v osnovno šolo pa je ob vsakem vremenu pešačil mimo razvalin starega gradu v Višnjo Goro. Zaradi izredne bistrosti so mladega desetletnega Matijo na predlog župnika Ciglerja poslali v Ljubljano. Tam je z odliko končal gimnazijo.
Vstopil je v bogoslovje in 26. julija 1859 ga je škof Jernej Vidmar posvetil v duhovnika. Da je bil eden najobetavnejših bogoslovcev, priča podatek, da ob posvečenju še ni imel takrat predpisane starosti 24 let. Prvo leto duhovniške službe je bil semeniški duhovnik, za tem pa je bil kaplan v Črnem vrhu nad Idrijo. Škof Vidmar ga je že leta 1864 imenoval za kurata v Podkraj. Vodil je krajevno šolo, otroke učil saditi sadno drevje, ki ga do njegovega prihoda v kraju skoraj niso poznali. Farane je navdušil za izgradnjo nove župnijske cerkve sv. Marjete, ki je bila narejena le v dveh letih. Od tu se je za krajši čas vrnil v Črni vrh, leta 1874 pa je šel za župnika v Štorje pri Ajdovščini. Imenovan je bil za krajevnega šolskega nadzornika, poleg duhovništva je v osnovni šoli tudi poučeval. 29. oktobra 1882 pa je bil imenovan za vipavskega dekana in bil tu vse do tragične smrti 14. julija 1908. Župnija Vipava je imela v lasti veliko posestvo, tako da je imel zaposlenih večje število hlapcev in dekel, imeli so več konj in številno govejo čredo. Dekan je na cerkvenem posestvu izvedel veliko obnovitvenih del in modernizacijo kmetovanja. Pri podružnični cerkvi sv. Križa je zgradil novo pokopališče in mrtvašnico, v cerkvi Marije Tolažnice v Logu in v župnijski cerkvi sv. Štefana je postavil nove orgle, obnovil je kapelice križevega pota in poskrbel za vzdrževanje verskih znamenj ob cestah in poteh.
Dekan Matija je bil torej poleg gorečega duhovništva tudi spreten gospodar in zaslužen za razvoj kmetijstva in vinogradništva na Vipavskem. Vinograde je prenovil in med prvimi uvedel priveze trte na žico in s svojim znanjem in praktičnem prikazom je navdušil precej vinogradnikov za obnovo vinogradov.
Bil je med prvimi pobudniki za ustanovitev znamenite vinarske zadruge leta 1894. Vipavska vina so prodajali po celotnem avstroogrskem cesarstvu. Dve leti pozneje je ustanovil Hranilnico in posojilnico in postal njen prvi predsednik. Bil je ustanovitelj in investitor Kmetijskega društva, pobudnik za ustanovitev zadružne mlekarne. Prizadeval si je za zgraditev železnice skozi Vipavo, bil krajevni šolski nadzornik. Matija je bil znan po svoji izjemno lepi pisavi.
K njemu so se hodili učit gospodarjenja številni kaplani in študentje. V spominu se je ohranila njegova misel, ki jo je izrekal bogoslovcem in kaplanom: »Naučite se čebelariti! Pri čebelah boste umirili svoj značaj, kajti nervoznega človeka čebele opikajo.« Učil jih je tudi kako pridigati, učiti, opravljati verske obrede in se naučiti natančno voditi matične, računovodske in druge knjige. Pri dekanu Matiji je bil med ostalimi za kaplana tudi Janez Gnidovec, ki je kasneje postal škof v Makedoniji. Bil je tudi zavzet narodni delavec. Od grofa je kupil gospodarska poslopja in uredil prosvetni dom za mladeniče. Uredil je dvorano in telovadnico za slovenske orle.
Pri 72. letih je zaprosil za upokojitev. V oporoki je namenil večji del svojega premoženja za ustanovitev zavoda za vzgojo deklet, velik del tudi za uboge. Na praznik sv. Trojice, 14 julija 1908, je imel ob 6. uri zjutraj prvo mašo. Po pričevanju je imel prisrčno pridigo o sveti trojici. Po maši se je vrnil v pisarno in tam so ga našli mrtvega, z neštetimi ranami. Morilec ga je ubil s škarjami in nato v pisarni ukradel 30 kron, ki so bili namenjeni za plačilo dninarjem, še pred pogrebom priljubljenega dekana so morilca aretirali tržaški policisti.
Zaradi zaslug v cerkvenem in javnem življenju je bil naš rojak Matija leta 1882 imenovan za duhovnega svetnika ljubljanske škofije, cesar Franc Jožef I in škof dr. Anton Bonaventura Jeglič sta ga leta 1907 imenovala za častnega kanonika stolnega kapitlja v Ljubljani.
Matija je bil pravi bratranec pisatelja Frana Erjavca, pisca številnih del, med ostalim tudi Ni vse zlato. kar se sveti. Matija in Fran sta bila velika prijatelja. Pisatelj, ki je kot profesor delal v bližnji Gorici, ga je velikokrat obiskal, večkrat tudi skupaj z Josipom Jurčičem. Pri stricu sta se učili gospodinjstva tudi njegovi nečakinji iz družine Novljan s Peščenika, kamor se je priženila njegova sestra. Nečakinja Ivanka se je poročila z uglednim Vipavcem Premrlom. Od njunih petih otrok sta bila kar dva sinova duhovnika, dr. Rafko in Stanko. Moja prababica, Ivankina mati Erjavec Marija, je bila sestra tega zaslužnega Vipavca, našega rojaka Matije Erjavca. Še drobec za konec: pri Erjavčevih v Kriški vasi se po domače reče pri Hrovatovih. Hiše se je to ime prijelo zaradi očeta pisatelja Frana, ki je nekaj časa študiral v Karlovcu. Ko je hodil na počitnice, se mu je med besede zelo vrivala hrvaščina, kar so sovaščani hitro opazili, hišno ime se je prijelo in se hiše drži že blizu 200 let.
Viri: Vipavski glas, oktober 2008, Magda Rodman; lastni arhiv
Pavel Groznik
