Ddr. Tomaž (Viktor) Kurent

Naš rojak Viktor Kurent, ki se je rodil pred 110 leti, 17. februarja 1910, očetu Andreju in mami Ani v Starem trgu št. 4, velja za enega naših najboljših in tudi mednarodno uveljavljenih teoloških strokovnjakov. Dosegel je dva znanstvena doktorata, enega leta 1936 v Ljubljani, drugega pa dve leti kasneje v Rimu. Govoril je praktično vse evropske jezike, seveda tudi latinščino, in bil eden redkih, ki je znal hebrejščino. Po 53 letih duhovništva je umrl 11. januarja 1987 v Luzernu v Švici, kjer je tudi pokopan.

Viktor je bil cestni nadzornik in projektant številnih mostov. Mati je bila iz Leskovca pri Krškem, sestra znanega slovenskega matematika Vakslja. V očetovem drugem zakonu je bil Viktor najmlajši od šestih otok. Imel je tudi kar 29 let starejšega polbrata dr. Alojzija Kurenta, dekana krško-leskovške dekanije, ki je imel v Višnji Gori novo mašo 14. 7. 1904, šest let pred rojstvom najmlajšega brata. Drugi dan po rojstvu je bil Viktor v naši farni cerkvi krščen. Njegova krstna botra sta bila višnjanski nadučitelj Janko Škrbinc in njegova žena Marija, odlična cerkvena pevka. Kot zanimivost naj omenim, da je bil Viktor eden od kar 76 krščencev tistega leta v naši fari!

Viktor je bil visokega čela in imel odličen spomin. Večkrat je povedal, da ko prebere knjigo, jo ima v glavi, in se pri tem potrkal po čelu. V mladosti je bil po pripovedovanju njegovih sosedov in vrstnikov izjemno nagajiv otrok, a tudi večkrat bolehen. V lasišču je imel dva vrtinca las in je kot otrok govoril, da bo zaradi tega velik gospod. Višnjansko petrazredno šolo je seveda opravil z odliko. Osebno bi se rad učil za mizarja, a so učitelji in župnik prepričali starše, da ga naj dajo v šole. V Ljubljani je bil spet najboljši dijak in kasneje tudi eden najboljših študentov na takratni ljubljanski univerzi kralja Aleksandra I.

Na teološki fakulteti je diplomiral 28. junija 1934. Za diplomsko delo je dobil kraljevo Svetosavsko nagrado. Kot sedemnajstletnik je vstopil kot frater v bližnji stiški cistercijanski samostan. Ker je bil Viktor velik ljubitelj del sv. Tomaža Akvinskega, je dobil po njem samostansko ime Tomaž. Pater je postal 1. 4. 1933, ko ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman posvetil v duhovnika. Kmalu po posvetitvi je obiskal svojo priljubljeno sosedo Šrangarjevo mamo in ji rekel: »Teta, ste kdaj pomislili, da bom postal duhovnik, ko sem bil v mladosti tako žleht?«

Na začetku druge svetovne vojne je postal stiški župnik. Med farani je bil zelo priljubljen. Septembra 1943 so ga partizani aretirali skupaj s patroma Placidom Grebencem in Mavrom. Patra Placida so umorili, Kurenta in Mavra so spustili, ko so ju prisilili, da sta podpisala izjavo, da ne nasprotujeta OF. Ker so Kurenta vedno bolj nadzorovali, se je umaknil v Ljubljano. V Rimu so kmalu izvedeli, da je v Ljubljani, in so ga povabili, da bi predaval na Gregorijanski univerzi.

Na začetku leta 1944 je prišel v Rim, kjer je dve leti predaval kar dva predmeta, cerkveno pravo in duhovno teologijo. Po vojni je predaval na univerzah v Švici in Avstriji. Ljubljanska teološka fakulteta ga je vabila, da bi predaval tudi pri njih, a se ni nikoli odločil za vrnitev v domovino. Vzrok tiči v spominu na medvojno aretacijo in v tem, da je naivno nasedel svarilu provokatorja iz takratne Jugoslavije, da jugoslovanska oblast domneva, da je papežu Piju XII. poročal o svoji aretaciji, pa tudi o medvojnem in povojnem času v domovini. Bal se je, da bi ga po vrnitvi spet zaprli in mučili. 

Zaradi bolezni je za nekaj časa opustil predavanja, po popolni ozdravitvi pa je ponovno pričel predavati, med ostalim v Bregenzu tudi hebrejščino. Viktor Kurent - Tomaž je avtor številnih člankov v mednarodnih filozofskih in teoloških revijah. Bil je tudi urednik ekumenskega glasila Kraljestvo božje. Njegove prispevke bi lahko strnili v številne debele knjige. Menda je v njegovi zapuščini še vrsta rokopisov neobjavljenih znanstvenih del. Ob 100. letnici njegovega rojstva je leta 2010 Verski muzej v Stični pripravil pregledno razstavo o njegovem obsežnem delu.

V Švici se je družil in prijateljeval z dr. Alojzijem Šuštarjem. Ostal je povezan s stiškim samostanom, z Viktorjem - Tomažem pa sta iz domovine imela redne stike tudi sinova brata Valentina, njegova edina nečaka, profesor na ljubljanski arhitekturi dr. Valentin Kurent in znani dramski igralec Andrej Kurent, ki sta ga v tujini tudi obiskovala. Mama Viktorjevih dveh nečakov je bila sestra slovensko ameriškega pisatelje Luisa Adamiča.

Svoje bogato znanje je ta naš izjemni rojak delil po širni Evropi. Rojstni kraj Višnjo Goro, v kateri je bil zadnjič leta 1943, je zelo pogrešal. Še posebej dedendolski križev pot, 15. klop v farni cerkvi, kjer je sedel pri maši skupaj z očetom (klopi so bile v njegovem času v zakupu) in ajdove žgance, kot mu jih je znala narediti njegova mama.

Kurentov v Višnji Gori od leta 1927 ni več. Mati Ana je hišo in posestvo po smrti moža in smrtni nesreči sina Andreja leta 1927 prodala Antonu Novljanu Mencalovemu, povratniku invalidu iz ZDA, doma iz Male Loke, in se preselila na svoj rojstni dom v Leskovec pri Krškem. Viktorjevo rojstno hišo so novi lastniki pred časom podrli in zgradili novo. Na Kurente spominja le očetov nagrobnik ob levem robu stopnišča pred vstopom v našo cerkev.

Viri: p. Anton Nadrah: V Materini šoli, Družina, januar 1987;
pogovori z dr. Nadrahom, Andrejem Kurentom in več Višnjani

Pavel Groznik