France Lokar
France Lokar je bil rojen 13. marca 1917 (po Rimljanih na marčne ide!) v Polju pri Svetinovih v mlinarsko-kmečki družini kot sedmi otrok. Zaradi njegove nadarjenosti, ki jo je kazal že v naši osnovni šoli, so ga poslali v ljubljanske šole – gimnazijo je končal z odliko. Odločil se je, da postane duhovnik. 26-letnega Franceta je škof dr. Gregorij Rožman leta 1943, sredi vojne vihre v drugi svetovni vojni, posvetil v duhovnika. Ko je pel novo mašo, je bila Višnja Gora okupirana od Italijanov. Da italijanski vojaki niso delali večjih težav pri prehodu iz Višnje Gore, ki je bila obdana z bodečo žico, so poskrbele poljske gospodinje, ki so vojake pogostile s številnimi dobrotami.
Svojo duhovniško pot je pričel kot kaplan in kasneje je bil do leta 1959 župnik v Kostanjevici na Krki. Ker je pri pridigah pri maši velikokrat povedal marsikaj, kar takratni oblasti ni bilo povšeči, so ga večkrat klicali na zagovor. Iz Kostanjevice je bil premeščen v Stari trg pri Ložu. Tu se je v 11 letih izkazal za neumornega obnovitelja med vojno poškodovanih cerkvenih zgradb, v župnijski cerkvi nanj spominja tudi lepa nova krstilnica. Duhovniška pot ga je vodila kot župnika v Gornji Logatec in nato še v bližnji Lipoglav. V obeh župnijah je pustil trajni spomin. Pri faranih, kjer je opravljal dušno pastirsko delo, je France ostal v spominu po svojih odličnih pridigah, ki si jih je celo življenje pisal, po svoji dobroti, dajanju pomoči potrebnim, po svoji šegavosti in dobrem gospodarjenju s cerkvenim premoženjem.
Zadnja leta je preživel v stiškem samostanu. Na pepelnico, 16. februarja 1994, spominjam se, da je bil je zelo hud mraz, je skupaj s takratnim župnikom Stankom Kastelicem somaševal in opravil pogrebne obrede za svojo svakinjo, gospodinjo na njegovem rojstnem domu. Nekaj minut po pogrebu mu je postalo slabo, padel je v nezavest. Njegov nečak, znani slovenski psihiater dr. Jože Lokar, ga je dal hitro prepeljati v samostan, kjer je zdravnica, ki so jo poklicali, ugotovila smrt. Pokopan je v Stični na pokopališču samostanske družine pri baziliki.
France se je v slovensko literaturo vpisal kot pisec številnih pesmi in razgibane prozne literature. S pisanjem se je pričel ukvarjati že v gimnazijskih letih. Izdal je kar 12 samostojnih pesniških zbirk, ki so jih ilustrirali priznani slovenski slikarji Slana, Tisnikar, Perko, Jarm, Humek in drugi. Njegova leposlovna dela so bila objavljena v Mohorjevi družbi, Slovenski matici, Ognjišču, Novi poti, Novi mladiki in drugje.
Zanimivo je, da je oblast znala ceniti, tako kot že pri Matiji Erjavcu, ki ga je odlikoval cesar, Lokarjevo duhovniško-gospodarsko in literarno aktivnost. Leta 1974, ko je bil župnik v Gornjem Logatcu, ga je Tito odlikoval z redom bratstva in enotnosti!
Skoraj zagotovo je France Lokar številna dela objavljal tudi pod psevdonimom in je daleč najbolj plodovit pesnik in pisatelj naše fare. Veljalo bi razmisliti, da bi njegov spomin primerno počastili z nekim obeležjem ali Lokarjevimi kulturnimi dnevi, kjer bi se seznanili z njegovimi kvalitetnimi deli. Žal smo ga domačini že skoraj pozabili.
Mogoče namig, kako bi ga lahko tudi počastili. Francetovi predniki so pred 150 leti na svoje stroške zgradili kapelico, ki so jo ob izgradnji prve avtoceste pred dobrimi šestimi desetletji podrli. Kapelica je stala v bližini še sedaj stoječe Petrič-Strunove hiše, ob nekdanji poti proti fari. Mogoče bi zgradili na istem mestu novo Svetinovo kapelico?
Pavel Groznik
