Stanislav Škufca
Stanislav se je rodil 1. maja 1925 kot četrti otrok od štirinajstih bratov in sester v znani kmečki družini Breznikarjevih na Spodnjem Brezovem. Dva od teh sta umrla že v otroški dobi, tretji, Lojze, pa je bil pogrešan. Že v osnovni šoli je Stanko kazal, da je zelo bister, in njegova učiteljica Terezija Samec je predlagala staršem, naj nadaljuje šolanje. Veliko mu je tudi pomagala, ko je stanoval in se šolal v Ljubljani v gimnaziji. Po maturi se je v letu, ko se je končala druga svetovna vojna, vpisal na ljubljansko bogoslovje. Zaradi slabovidnosti mu ni bilo potrebno služiti vojaškega roka. Med študijem za duhovnika mu je takratna Udba stalno nagajala in ga preganjala. Umaknil se je na Hrvaško, v Đakovo pri Osijeku, in tam nadaljeval študij. Po vrnitvi ga je ljubljanski škof Anton Vovk posvetil v duhovnika 18. februarja 1951. Novo mašo je v svoji rojstni višnjanski fari pel nekaj dni kasneje. Resnici na ljubo pa dejansko niti ni pel, peti si ni upal, čeprav je bil sicer velik ljubitelj zlasti klasične glasbe.
Duhovniško službo je opravljal v Starem trgu pri Ložu, Videm-Dobrem polju, Velikih Laščah, Kočevju, Velikih Poljanah, Mengšu, na Dobovcu, Črnomlju in najdalj, skoraj pol stoletja, kot hišni duhovnik pri šolskih sestrah de Notre Dame, najprej v gradu Struga pri Otočcu in kasneje v Novem mestu.
Gospod Stanko je bil izjemen poznavalec svetnikov, njihovih del in življenjskih poti, ki jih je privedla do svetništva. Napisal je okrog stopetdeset litanij posvečenih posameznim svetnikom. V preteklem tednu sem prvič poslušal njegove litanije sv. Pavla pri skupinski molitvi po zoomu. Kolikor mi je znano, vse njegove napisane litanije kot celota še niso bile objavljene, kar je res škoda.
Stanko je bil zelo preprost in skromen človek. Poleg njegovega iskrenega in zvestega opravljanja duhovniškega poslanstva je zelo rad prebiral knjige in poslušal klasično glasbo. Dokler je le mogel, je hodil na predstave v ljubljansko opero, ko zaradi starosti in betežnosti to ni več zmogel, je pa poslušal operno in drugo klasično glasbo doma.. Gospod Stanko je imel tudi izjemno dober, lahko bi rekli, fotografski spomin. Na pamet je poleg številnih drugih tekstov znal vse svoje avtorske litanije, pa tudi številne druge in skoraj vse evangelije.
Dosegel je redko božjo hvaležnost: duhovniško službo je opravljal kar 67 let! Diamantni, 65. jubilej duhovništva je slavnostno praznoval 20. februarja 2016. V tej dolgi duhovniški službi je maševal skoraj 25.000-krat! Njegovi gesli sta bili: "Gospod je moja luč in moja rešitev" (Ps 27,1) in " Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi" (Rim 12,12).
Gospod Stanko se je poslovil od zemeljskega življenja dan po prazniku vseh svetnikov, ki jih je tako neizmerno občudoval, dne 3. novembra 2018. Dva dni kasneje so bili njegovi posmrtni ostanki položeni v grob njegovih staršev in sorodnikov na naše pokopališče. Pogrebno mašo in zahvalni govor za Stankovo zvesto služenje je imel v spremstvu več duhovnikov novomeški škof Andrej Glavan.
Pavel Groznik
