Rafko Groznik
Rafko se je rodil 29. novembra 1933 v meščanski družini v Višnji Gori. Oče je bil višji sodni uradnik, mati trgovka. Bil je najmlajši od štirih otrok. Že od mladih nog je bil bolj krhkega zdravja, že kot najstnik je bil operiran na pljučih. Od zgodnje mladosti je kazal nagnjenje, da bi postal duhovnik. Starši so mu kupili majhen oltarček in mašna oblačila in je pogosto maševal. Jaz, njegov bratranec, sem mu moral večkrat ministrirati. Rafko je bil zelo dober pevec, bil vesele narave in imel veliko prijateljev. Na našem kopališču je slovel kot odličen plavalec metuljčka.
Po gimnaziji v Stični, v kateri se je udejstvoval tudi v literarnem glasilu Bršljan, se je zaradi bolehnosti odločil, da stopi v stiški cistercijanjski red belih menihov. Njegovo samostansko ime je bilo Marjan. V duhovnika ga je posvetil ljubljanski škof Anton Vovk na Cvetni petek, 8. aprila 1960. Za svoje duhovniško geslo si je izbral Teža križa in plačilo križa. Novo mašo je pel v domači fari na Belo nedeljo, 24. aprila. Pridigar na novi maši je bil njegov stric, zamejski duhovnik dr. Rafko Premru, po katerem so mu starši tudi dali krstno ime.
Po nekaj letih samostanskega življenja je duhovniško pot nadaljeval izven samostanskih zidov v koprski škofiji. Bil je kaplan v župnijah Bovec in Postojna, kasneje pa je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Veliko Ubeljsko pod Nanosom, kamor je spadalo tudi Razdrto. Pogumno se je lotil obnove močno dotrajanega župnišča in predvsem cerkve. Farani so ga pri njegovi vnemi za obnovo božjega hrama zelo podpirali in ga imeli radi, tudi neverni. Kot zanimivost naj omenim, da je s krščanskimi zakramenti pokopal tudi upokojenega generala jugoslovanske vojske.
Rafko je bil tudi izjemno dober, glasen in razumljiv pridigar. Rad in pogosto je pridigal tudi s prižnice. Vedno se je dobro pripravil in pridige tudi napisal. Ob obiskih pri nas nam jih je prinašal in se zanimal, kaj menimo o njih. Izbrane pridige so po Rafkovi smrti januarja 2004 izšle tudi v knjižni obliki. Ena najodmevnejših pridig je bila ob blagoslovitvi ambona v župnijski cerkvi 30. novembra 2003, dan po njegovem 70. rojstnem dnevu - v pridigi se zahvaljuje, da je dočakal izjemno umetniško delo, ki ga predstavlja novi ambon, ki v bistvu pomeni sodobna prižnica, in spregovori tudi o svoji vdanosti in hvaležnosti Bogu, da mu je namenil toliko let, kljub težki in neozdravljivi bolezni od rane mladosti.
Rafko je bil tudi odličen pevec in pesnik. Njegova prelepa pesem o dedendolski Mariji je bila po njegovi smrti tudi uglasbena.
Marija Dedendolska
Popotnik truden k Tebi gre,
ozdravil rad bi srčno rano.
Pobožno se v nebo ozre,
molitev moli v srcu zbrano.
Ave Marija!
Ulega mrak na polje se,
ugasne romarju svečavo;
a v noč svetinja se vžge,
k Mariji dedendolski plava.
Ave Marija!
Na tla pokleknil romar je,
k molitvi sklonil trudno glavo.
Mu rana srčna zdrava je,
iz srca kliče Tvojo slavo.
Ave Marija!
Marija Dedendolska Ti,
pogled upri v nas kristjane!
Obriši solzne nam oči,
zaceli v srcu naše rane!
Ave Marija!
Rafko je slovel tudi po tem, da je bil tudi predan lovec. Lovci so ga imeli zelo radi. Kar nekajkrat je pisalo v verskem tisku, da so cerkveni dostojanstveniki imeli na krožnikih tudi okusno divjačino, ki jo je uplenil duhovnik Rafko. Domače lovsko društvo mu je dovolilo tudi lov v višnjanskem lovskem revirju. Nad Dednim Dolom mu je uspelo upleniti lepega srnjaka. Za lovce je imel tudi večkrat lovsko mašo, visoko na Mašunu nad Ilirsko Bistrico je maševal nekaj stotnijam lovcem.
Prav čudežno je ušel smrtni nesreči, ko so po jekleni vrvi dvigovali na župnijski cerkvi na Velikem Ubeljskem težak zvon. Jeklenica se je utrgala in zvon je z vso močjo treščil na tla tik poleg Rafka, ki je stal pod zvonikom. Prepričan je bil, da ga je čuvala Marija. O tem dogodku so pisali v Postojnskem občinskem glasilu.
Le nekaj dni po svojem 70. rojstnem dnevu je odšel v bolnišnico. Najprej na Golnik, nato v ljubljanski UKC, kjer je 9. januarja 2004 umrl. Pogrebne slovesnosti na Ubeljskem, ki se jo je udeležilo ogromno pogrebcev, je tri dni kasneje vodil skupaj s 60 duhovniki koprski škof Metod Pirih. Pogreba se je udeležilo tudi 50 predstavnikov lovcev iz Slovenije in tudi iz zamejstva, ki so se poklonili Rafkovemu spominu z rogisti in streljanjem. Spomenik na grobu na Ubeljskem so postavili farani po Rafkotovih načrtih. Na marmorju pa so vklesani nam znani verzi, saj si jih je sposodil s spomenika Janeza Ciglerja z zida naše farne cerkve: »Tukaj trupla prah počiva, duša tam plačilo uživa. Milo kličem iz temne jame, moli, o prijatelj, zame!«
Pavel Groznik
