Posvetitev v Višnji Gori
Marija je v Schiu po imenu poklicala tiste, za katere je želela, da bi v svojih srcih ohranili Njeno ljubezen in jo ponesli narodom vsega sveta. Od 21. do 23. februarja so bili Mirco, Oscar Zulian, ter Gennaro in Onorina Borracino na obisku v Višnji Gori in z njimi je Kraljica ljubezni prvič prišla v Slovenijo. Takrat še nihče ni mogel vedeti, kako čudovite stvari bo Marija po njih storila in zakaj si je Bog izbral ravno to naše majhno mesto za svoj velik načrt.
Župnik, gospod Boštjan Modic, je postavil kip Kraljice Ljubezni na oltar v župnijski cerkvi Svetega Tilna in od takrat se je vse začelo odvijati pod vplivom Njene milosti in dobrote. Mirco nas je v dogovoru z župnikom v postnem času obiskoval, da bi nam v luči Marijinih sporočil, ki jih je dala v Schiu, pomagal spoznati Njeno željo, da se vsak posveti Njenemu Brezmadežnemu Srcu. Že sicer duhovno zelo bogat čas v pričakovanju Velike noči, ko smo razmišljali o Jezusovem trpljenju in ljubezni, ki nam jo je do konca izkazal na križu, je tako postal priložnost, da ponovno razmislimo o svojem življenju. Župnik nas je k posvetitvi povabil z močnimi besedami: «Časi so taki, da se svet lahko v enem dnevu popolnoma spremeni. Ali lahko kdo reče, da ima dovolj moči, iti skozi življenje sam? Sedaj se odločamo, ali bomo šli z Marijo, ali brez Nje; ali bomo z Bogom, ali pa nas ne bo!« Njegov strah, da odziva ne bo, se je kmalu izkazal za neutemeljenega: seznam kandidatov za posvetitev se je daljšal in z vsako naslednjo pripravo so se pridruževale nove osebe in družine, tudi iz drugih župnij. Nihče ni mogel verjeti, kako močno nas Marija kliče. Gospod Boštjan je vsak Mircov nagovor posnel, da so ga tisti, ki se določenega srečanja zaradi drugih obveznosti niso mogli udeležiti, lahko poslušali doma. Na ta način je omogočil, da je vsak slišal vse predstavljene vsebine, obenem pa nam bodo ti posnetki dragoceno pričevanje, ki ga bomo še mnogokrat radi poslušali.
Na prvem srečanju je Mirco razložil temelje posvetitve, njen namen in kaj nam želi Marija po njej podariti: to je Božje delo, ki nas vabi k življenju v skladu z desetimi Božjimi zapovedmi. Drugo srečanje nam je osvetlilo, kako živeti kot Mariji posvečeni: živeti vsak dan Božjo voljo z vsem kar smo in kar imamo in Mu v vsakem trenutku reči svoj da. Tretje srečanje je pomenilo korak navznoter: ko pustimo Mariji, da vstopi v naša srca, Ona tja prinese vse svoje kreposti in ko Sveti Duh vidi v takem srcu Njo, ga napolni s svojimi darovi. Tedaj se v njunem srečanju zgodi največji čudež – pride Jezus. Četrto srečanje nam je ob pomoči čudeža v Lancianu, zgleda Svetega Očeta Benedikta XVI. in izkušenj Renata Barona pomagalo k še večjemu zaupanju in veri v Jezusovo resnično navzočnost v Evharistiji, da bi Ga v njej primerno in vredno častili. Pripravo smo zaključili s petim srečanjem ob premišljevanju besed Janeza Pavla II. in kardinala Diaza, ki povzemajo bistvo posvetitve: danes se nahajamo pred največjo bitko, s katero je bilo človeštvo kdajkoli soočeno. Marija stopa na bojno polje te zaključne bitke med dobrim in zlom, med Bogom in satanom. Na čelu čete svojih posvečenih bo kači strla glavo in zgodilo se bo zmagoslavje Njenega Brezmadežnega Srca. Sledil bo čas miru in pravičnosti, kakršnega svet še ni poznal.
Ko smo vse to poslušali, je naša želja po izročitvi Mariji rastla in nas tudi medsebojno vedno bolj povezovala. Čutili smo, da bo 19. april, dan, ki je bil določen za slovesnost posvetitve, za vsakogar osebno in za celotno Višnjo Goro, izjemen dogodek. Cerkev je bila slavnostno okrašena , Marija pa na nosilih, polnih cvetja pripravljena, da v procesiji prva vstopi vanjo. Iz Schia so na naše veliko veselje prišli Mirco, Oscar, Gino Marta – predsednik Društva “Delo ljubezni”, Onorina in kot posebno presenečenje Rita Baron, žena vidca Renata. Gospod Boštjan je med sveto mašo ob 8h posvetil Marijinemu Brezmadežnemu Srcu celotno župnijo, ob 10h pa so se pri drugi maši posvetili še vsi tisti, ki so se odločili za osebno posvetitev. Njihovo število se je z začetnih 20, 70 in 100, povzpelo preko 170 in 220 na neverjetnih 290. To zmore le Marija s svojo ljubeznijo! Z nami je bila skupina iz Maribora, prišla pa sta tudi John, ki je doma na Novi Zelandiji in Elizabeta iz Avstrije. Za dogodek sta izvedela, ko sta se ustavila pri najini stojnici na sejmu v Beljaku. Brez pomišljanja sta prišla v Višnjo Goro, za katero prej še nikoli niti slišala nista. Dež nam je preprečil procesijo, vendar so ministranti Kraljico ljubezni vseeno na nosilih prinesli v cerkev. Ne da se opisati teh trenutkov: ljudje so vstajali, ko je šla mimo njih, klop za klopjo in pozdravljali kraljico svojih src. Več minut je trajalo, da je prišla do oltarja, mi pa smo Ji peli Njene litanije. Našo vero je nagradila s svojo prisotnostjo Ona, ki si Jo želi vsaka duša. Nismo mogli zadržati solz, da ne bi orosile naših oči. Župnik Boštjan je po nagovoru Gina Marte, ki je v imenu svojega Gibanja pozdravil zbrane, daroval sveto mašno daritev, ki smo jo tokrat še posebej globoko doživeli. Namesto pridige nam je Rita Baron govorila o Renatovih besedah na zadnji posvetitvi, ki ji je prisostvoval v Schiu, preden ga je Marija poklicala k sebi. Tako kot tisti, ki so se posvetili takrat, smo tudi mi tokrat čutili, kako pomemben dan je to za Nebesa in kako v njih vlada veliko veselje zaradi duš, ki se po Mariji vračajo k Bogu. Nato je nastopil trenutek, ki smo ga vsi toliko časa pričakovali.
Gospod Boštjan je za vsakogar pripravil spominsko plaketo z imenom in datumom posvetitve, sliko obraza Kraljice ljubezni iz Cenacola in besedilom posvetilne molitve. Slednjo smo sedaj skupaj glasno izmolili. Vsak je prinesel s seboj tudi en cvet in drug za drugim smo se zvrstili pred oltarjem, da Mariji z njim, na kolenih, izročimo svoje srce in življenje. Takrat je bil vsak sam s svojo Nebeško Materjo, ki ve, kdo smo, ki pozna naše stiske, težave in veselja, v rokah pa cvet – vse, kar smo, kar imamo in kar ljubimo. Kraljica ljubezni je sprejemala preproste drobne marjetice iz rok nedolžnih otrok, vrtnice, tulipane, narcise, … Raznoliko spomladansko cvetje so ji prinašali mladi, mame, očetje, stari starši,v varstvo so se Ji izročale cele družine in tisti, ki so v življenju ostali sami, brez svojih dragih. Veselila se je hrepenenja, s katerim so Jo gledali invalidi na vozičku. Najmlajši posvečeni je imel 2 meseca in 10 dni, najstarejši preko 85 let, najštevilčnejša je bila družina z enajstimi otroki. Pred vsemi pa se je Mariji daroval naš duhovnik in pastir, ki je nato vsakogar blagoslovil z blagoslovljeno vodo v znamenju križa na čelo, medtem ko je izgovarjal molitev: «Marija, Kraljica ljubezni, sprejema tvojo posvetitev in jaz te blagoslavljam v imenu Njenega Sina, Jezusa Kristusa, ki živi in kraljuje vekomaj! Amen.« Iz Mircovih rok smo prejeli še podobico s sliko Marije na eni in molitvijo vsakodnevne posvetitve na drugi strani. Ponovno so tekle solze, solze olajšanja in radosti, veselja in zahvale Mariji, ker nas je sprejela za večno v svoje srce. Premočno smo čutili Njeno bližino, Njeno skrb za naše duše, predvsem pa ljubezen, s katero je objela prav vsakogar, brez razlike. Tudi tisti, ki so prišli na vrsto po dobrih treh urah med zadnjimi, so doživeli enako, saj je medtem cela cerkev pod vodstvom mladih pevcev pela prečudovite Marijine pesmi. Ves čas se niti ena ni ponovila. To je bil neverjeten praznik ljubezni, Nebo in Zemlja sta pela slavo Mariji, svoji Kraljici, na belo nedeljo Božjega Usmiljenja, katerega najlepša podoba je ravno Ona, Mati našega Gospoda, Jezusa Kristusa. Kljub temu, da je slovesnost trajala tako dolgo in da je bilo v cerkvi na desetine otrok, so vsi ohranili zbranost do konca. Takrat se je Gospod Boštjan zahvalil našim petim dragim gostom in vsakemu podaril sliki Src Jezusa in Marije. Čeprav nas je po končani sveti maši čakala še 6 metrov dolga miza, obložena z dobrotami, ki so jih žene same spekle v čast Mariji, so se Mirco, Oscar, Gino, Rita in Onorina morali žal posloviti. Upamo, da jih je v njihovih srcih spremljalo zadovoljstvo, da so še enkrat znova pomagali Mariji pri uresničitvi Njene največje želje, da bi se vsi ljudje posvetili Njenemu Brezmadežnemu Srcu in se vrnili na pot ljubezni, ki nam jo je pokazal Jezus, da bi z Njim vstopili v večno življenje. Zaupamo Kraljici ljubezni, ko pravi: «Oddaljila vas bom od peklenskega ognja in vas ne bom nikoli zapustila, dokler ne boste z menoj vstopili v Raj.
Oznanjajte moje obljube vsakemu človeku: kdor bo meni posvečen, bo našel rešenje (30.12.1990).« Mircove besede ob njegovi zahvali povedo vse: »Poklicali ste me, da bi vam prinesel Marijo, namesto tega pa sem jo tukaj v Višnji Gori našel.« Ob slovesu jim je Janko Zadel kot predsednik krajevne skupnosti izročil zbornik in polža, simbol našega starodavnega mesta.
Papež Pij XII je leta 1942 posvetil ves svet Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, Slovenci pa smo sledili njegovemu zgledu kot eden prvih narodov na svetu. Potem, ko je bil pri njem na obisku, je škof Rožman posvetil Slovenijo že leta 1943, samo v mesecu maju se je Marijinemu Srcu izročilo preko 20.000 ljudi. Višnja Gora je tokrat dokazala, da je ljubezen do Marije v naših srcih še vedno živa. Ganljivi prizori iz cerkve Svetega Tilna bodo ostali vsem neizbrisen spomin za celo življenje in za prihodnje generacije. Dogajanje je bilo posneto z dvema kamerama, nato pa natisnjen dvojni DVD, da bi lahko ponovno podoživeli to, za kar so ljudje sami pričevali, da se že dolgo in daleč naokoli ni zgodilo in se nam v življenju verjetno ne bo nikdar več ponovilo. Ko je bilo posvetitve konec, se je cerkev izpraznila in Kraljica Ljubezni je ostala v njej, vendar ne sama. Pred Njo so bile vaze, polne cvetja, tako zelo pisanega, pa tako čudovito zbranega v eno samo podobo našega darovanja. Naj cvetovi naših src ostanejo vedno sveži in naj širijo svoj vonj ljubezni do Nebes in med naše brate in sestre! Bog je v Višnji Gori na veličasten način poveličal Marijo, svojo ponižno služabnico in našo zagovornico ter priprošnjico. Hvala Mu, da smo smeli vse to doživeti! Edino On ve, kdaj bo za vsakega napočil trenutek, ko bo v polnosti spoznal veličino te Njegove milosti.
Miha in Aneta
»Ta posvetitev je največ, kar sem lahko naredil za ljudi in za svojo župnijo. Ko so poklekali pred menoj, da bi prejeli blagoslov, ko sem videl solze v njihovih očeh – in jaz vem, kdo so ti ljudje, poznam njihove življenjske zgodbe – sem bil presenečen, koga vse in na kakšen način jih je Marija poklicala. Toliko vere nisem videl še nikdar! Česa takega nisem doživel v vseh letih svojega duhovništva! To je za mene darilo. Kot duhovnik iščem načine in poti, da bi pomagal ljudem spoznati Boga in Njegovo ljubezen, da bi v resnici verovali. Poskusil sem že različne stvari in sedaj vem, da je odgovor en sam in rešitev ena sama: MARIJA. Hvala Ti, Kraljica Ljubezni. Bogu hvala.«
župnik Boštjan Modic
