Preskoči na vsebino


Pričevanje Štefan Pintarič

Predstavljam vam svoje pričevanje, kako me je Jezus usmeril na pravo pot.

Da bi videli veličino Njegovega dela, se moram opisati, kakšen sem bil prej. Z nekaj besedami lahko rečem, da sem bil »tehnični« kristjan. To pomeni, da sem imel zakramente svetega krsta, obhajila in birme opravljene »za vsak slučaj«, če bi bilo kdaj potrebno, se nikoli ne ve. Po birmi, pa sem cerkve in druge zgradbe opazoval bolj od daleč iz zanimivosti. K maši pa sem zašel kvečjemu enkrat letno.

Kmalu po tem, ko sva se z Majo spoznala, naju je doletela njena bolezen multipla skleroza. Kot verjetno vsak, sva tudi midva poskušala vse, kar bi pripomoglo k izboljšanju stanja (o tem piše Maja v svojem pričevanju). Ko tako poskušamo vse možne metode, zveva, da občasno v Slovenijo pride nek indijski duhovnik, ki moli nad bolnimi in mnogo izmed njih ozdravijo. »To je verjetno zopet nekakšna sekta, s svojimi obredi«, pomislim. Povejo nam ime tega duhovnika in da sva za letos njegov obisk zamudila. Pa mi le ni dalo miru in sem šel pogledat na internet, če kaj najdem o vsem skupaj. Najdem njegovo spletno stran in še podatek, da bo čez tri tedne ponovno v Sloveniji. »Super«, pomislim, »se bova pa takrat zapeljala v Log pri Vipavi. Čeprav sem vedel, da ne zmoreva z avtomobilom narediti nekaj kilometrov, sem bil v sebi trdno prepričan, da bova šla na ta seminar. V naslednjih dneh pokličem organizatorje in se pozanimam, kako je organizirana molitev nad bolniki. Prijazno mi razložijo, da je oče James Manjackal običajno molil nad vsakim bolnim, letos pa ne bo. Skupna molitev nad vsemi naj bi bila zadnji dan seminarja.  

Tisto jutro je bilo nekaj posebnega. Vstaneva, brez vsake naglice v nekem spokoju opraviva jutranja opravila, se usedeva v avto in se odpraviva na pot. »Saj sva čisto nora, poti ne bom zdržala, saj še do Ljubljane ne zmorem« mi pravi. Jaz pa ji odvrnem, da bova že kako. »Če ne bo šlo drugače, pa se bova kje ustavila, se odpočila in se nato vrnila domov«, pripomnim. Počasi prispeva v Log pri Vipavi in takoj najdeva cerkev Žalostne matere božje, kjer bo seminar. Organizatorjem razložim, da se žena lahko premika le z invalidskim vozičkom. »Sem postavita avto. Tukaj ga bosta imela ves dan v senci in blizu cerkve je«, nama pokažejo na prostor pod drevesi. Posadiva se na voziček in se odpraviva v cerkev. »Ko ne boš več zmogla, mi povej, pa bova šla domov«, še pripomnim, preden vstopiva.

V cerkvi opaziva mlajši pevski zbor, ki prepeva nama nepoznane pesmi. »Aha, se je že začelo, to bo zopet kar nekaj«, nejevoljno godrnjam sam pri sebi. Čez nekaj trenutkov stopita pred oltar dva možakarja. Eden se predstavi, da je oče James, drugi pa Danijel, ki bo govore prevajal. In oče James začne govoriti. Najprej me pritegne njegov način govora, sicer v angleščini, ki je preprost, jasen in si lahko začutil, da ve, kaj želi povedati. »Retorik je kar dober« pomislim, ko poslušam njegovo življenjsko izpoved. »Pa koga zanima tvoja življenjska zgodba?«, pomislim. Ampak kar nisem mogel nehati poslušati. Zadeva je postala zanimiva in je dobivala svoj smisel.

Po uri in pol naredi premor. Že se začnemo odpravljat ven na zrak, ko Danijel za nami zakliče »Oče James je pravkar po Svetem Duhu dobil sporočilo, da naj moli za bolnike z multiplo sklerozo, levkemijo in hudimi oblikami raka«. »No, pa se je le splačalo!«, rečem in se z vozičkom zapeljeva do oltarja. Organizatorji nama pomagajo priti z vozičkom v zakristijo, kjer bo oče James opravil molitve nad bolnimi. »Zakaj je ona na vozičku?« vpraša, ko vstopiva. Hitim odgovarjati »Ima multiplo sklerozo in ..«. »Ona vozička ne potrebuje«, pravi. Začudeno ga pogledam in pomislim »Halo, oča, komaj sva se sem pripeljala, z berglami lahko naredi nekaj metrov po stanovanju, ti mi pa sedaj praviš, da invalidskega vozička ne potrebuje?«, pomislim. Pa nadaljuje »Ali sta poročena?« in me pogleda. Hitim odgovarjat, da ne, ker je vmes prišla bolezen in … »Kaj si pa jemlješ žensko, ki jo nisi poročil!« mi odvrne. Tam sem stal kot politi cucek, ko že začne moliti nad Majo, nato pa še nad menoj. Na koncu me potreplja po ramenu, se nasmehne s svojim belim indijskim nasmehom in že zapustiva zakristijo pri stranskih vratih. »A boš še zmogla?« vprašam Majo, ko sva zavila k stojnicam s knjigami in drugo ponudbo. »Mislim, da bo kar šlo, bova še malo ostala«, pravi.

Po odmoru se program seminarja nadaljuje. Oče James in prevajalec Danijel sta zelo uigrana. Vse skupaj deluje tako, kot da sploh ne bi bilo prevajalca, s takim zanosom sproti tečejo prevodi. Nič več nisem godrnjal v sebi. Kar poslušal sem, ko je govoril o svojem življenju, ko je na pamet pripovedoval in se skliceval na navedbe Svetega pisma. Vedno bolj me je navduševal.

Kot nam je oče James naročil, opraviva temeljito sveto spoved. Pred mašo pa je sledila molitev. Ta molitev je bila pravo prečiščevanje naših duš. Oče James je tako prosil Boga Očeta, da nam pošlje Svetega duha, da sem imel občutek, kot da nas nekdo tušira, pa ne od zunaj, odznotraj. Po vsem tem sem čutil kot neko olajšanje z zavedanjem, da bo sedaj nekako bolje. Na seminarju sva ostala ves dan. Ko se je program tistega dne končal, sva se odpravila domov. Popolnoma izčrpana sva prišla do postelje.

Drugo jutro Maji povem, da starši nameravajo izkopati krompir na njivi za hišo in da jim grem pomagat. Do njive vodi precejšnja strmina. Dogovorila sva se, da naj počiva in da potem, ko dokončamo delo, ji pridem pomagat se uredit, in da bomo skupaj imeli malico. Po približno eni uri zaslišimo, kako nas Maja nedaleč od njive pokliče, da ne more več nesti košare, naj ji kdo pride pomagat. Oblije me hladen znoj. Ali vidim prikazen? Začnem vpiti »Si normalna, kaj pa delaš? Kako si prilezla sem gor? Saj si bila včeraj na vozičku!!«. »Kar šla sem«, prestrašeno odgovori, »A je kaj narobe, kaj sem pa narobe naredila?«. Ja, takrat me je do konca premaknilo. Končno sem uvidel Njegovo delo. Končno sem začel verovati in se zavedati, da je res živ in da je med nami.

Pogosto se z mislimi vračam v tisto obdobje. Ko nas kaj prizadene se sprašujemo »Zakaj se je moralo zgoditi? Zakaj ravno jaz? Kje je Bog v takšnih trenutkih?«. Vedno bolj dojemam, da so takšni dogodki odgovor na nekaj, kar v tistem trenutku pogosto ne dojamemo takoj. Sam nisem prepričan, ali je ozdravitev bila dana Maji ali meni. Ja, dana je bila nama, vendar vsakemu posebej na svoj način. »Kje je bil Bog, zakaj tega ni preprečil, da bi zbolela?« Ob tem se mi sproži drugo vprašanje »Kje pa bi bila, če se to ne bi zgodilo?« »Ali bi verovala v Jezusa, v  Boga?« Skoraj gotovo, da ne. Verjetno bi živela posvetno življenje brez vere. Menim, da naju je na ta način pripeljal nazaj pod njegovo okrilje, da ne tavava v pasteh novodobnih idej in drugih ver. Pravzaprav je to bila najboljša možna pot za najino vrnitev.

Štefan Pintarič



Print Friendly and PDF