Župnijska cerkev sv. Tilna

Cerkev leži v Žabjeku, delu Višnje Gore, severno od avtomobilske ceste Ljubljana. Zagreb.

Cerkev se prvič omenja leta 1450, farne funkcije pa je dobila 1621. leta. Cerkev sv. Egidija opisuje tudi Janez Vajkard Valvasor, ki piše o treh oltarjih. Leta 1794 je bil obnovljen glavni oltar, za katerega je naslikal podobo sv. Egidija-Tilna slikar Steinberg, pred tem je v oltarju stal kip istega svetnika. 1837. je bil glavni oltar ponovno prenovljen., 1854. je bil napravljen nov tabernakelj, 1876. je cerkev dobila nove orgle, 1890. je bil kupljen nov križev pot, delo Josipa Hein dla. V času župnikovanja Stanka Katelic je bila cerkev prenovljena znotraj in zunaj, dobila je nov kor, orgle in fasado. Na fasadi je nekaj spomenikov nekdanjih višnjanskih plemičev Taufferer , Codellijev, Klarwill, spomenik padlim v I. svetovni vojni, med ostalimi tudi nagrobnik Janeza Ciglerja, dolgoletnega župnika, pisca prve slovenske povesti Sreča v nesreči, na čelni strani cerkve pa je slika sv. Tilna, delo akademskega kiparja Veljka Tomana iz leta 1993. Na južni strani je bil ob lipi, posajeni ob osa mosvojitvi leta 1992, postavljen leta 2002 doprsni kip Janezu Ciglerju, delo akademskega kiparja Borisa Prokofjeva, na severni strani cerkve pa je bila po načrtih arhitekta Franca Kvaternika leta 1994 zgrajena kapela s spominskimi ploščami z napisi žrtev r evolucije

Farno žegnanje je prvo nedeljo po 1. septembru, ko je god sv. Tilna.

Sv. Tilen

Atributi: opatovska benediktinska oblačila, puščica, košuta

Imena: Tilen, Egidij, Egidi, Tilika, Tilka, Egidio, ...




Zemeljsko življenje svetega Tilna naj bi se začelo okoli leta 640 v Atenah v Grčiji. Izročilo govori, da je bil bogatega in plemenitega rodu. Po zgodnji smrti pobožnih staršev Teodora in Pelagije je Tilen svoje premoženje razdal med uboge in sklenil tudi sam živeti v uboštvu in samoti. Vkrcal se je na ladjo, ki naj bi ga popeljala v Egipt, pa jih je na poti zajel vihar (ki ga je Tilen čudežno pomiril), tako da so pristali na obali južne Francije. Tilen se je umaknil v gozdnato samoto v bližini Arlesa, na levem bregu reke Ron, pozneje pa se je pomikal vedno više in globlje v gozd vse do izvira iste reke, kjer se je nato ustalil. Kljub želji po samoti in puščavništvu ga vedno večje število posnemovalcev prisili, da okoli leta 680 pozida samostan, sam pa kot opat prevzame vodstvo. Ob smrti, 1. septembra 720, so ga pokopali v samostanski cerkvi. Saint-Gilles, mesto, ki je zraslo ob samostanu in cerkvi, je bilo ves srednji vek pa tudi pozneje znamenita romarska pot. Toliko o svetem Tilnu povedo bolj ali manj zanesljiva dejstva, sicer pa je njegovo življenje zelo bogato opisano v različnih poučnih legendah.

Egidij se je, ko so ga ljudje začeli slaviti in iskati zaradi čudežev, ki so se ob njem dogajali, umaknil v skalnato, z grmovjem zaraščeno votlino. Pred njenim vhodom je izviral bister vrelec, s katerim si je gasil žejo, hranil pa se je z divjimi zelišči in koreninami. V hudi zimi mu je Bog pošiljal košuto, da ga je preživljala s svojim mlekom. Tri leta je tako mirno živel, dokler se ni zgodilo, da so košuto na lovu izsledili psi gotskega kralja Flavija (Vambo). Košuta se je zatekla v svetnikovo votlino. Ko se je to še dvakrat ponovilo, je kralj sklenil, da jo bo zasledoval do konca. Lovci so streljali za njo v votlino, puščica pa je zadela puščavnika. Tilna so našli v krvi, košuta je krotko ležala ob njegovih nogah. Kralj je prosil puščavnika odpuščanja in mu oskrbel rane, ko pa se je hotel odkupiti z bogatimi darovi, jih Tilen ni sprejel. Namesto tega je kralj na njegovo prošnjo sezidal tam velik samostan. Vanj so se zatekli menihi, ki po zgledu svetega Tilna, prvega opata, živijo po pravilih svetega Benedikta.

Sredi gozdov se je nekoč izgubil mlad pastir. Ni več vedel, ne kod ne kam, ko je nenadoma zagledal pred seboj veliko košuto. Stala je ter strmela vanj z veliki očmi, potem pa se je počasi obrnila in šla v goščavo. Vleklo ga je za njo, zato ji je sledil. Pripeljala ga je pred votlino svetega Tilna. Košuta je mirno legla pred njegove noge, svetnik pa je pastirja nasitil z gozdnimi sadeži in napojil s košutinim mlekom. Potem ga je prijel za roko in popeljal v hrib, za lučaj nad votlino. Tam je slonela ob boku gore velika skala, porasla z mahom. Videti je bilo, da se skala trese, in ko je pastir nanjo položil roko, je začutil na dlani oster mraz, kakor da bi se mu tisoč igel zabodlo v meso. »Povej ljudem,« je dejal svetnik, »kar si videl in čutil. Ta skala zapira vetrove, slano in mraz. Če jo odvalim, bo planil izza nje mrzel vihar, tako mrzel, da bodo ljudem, živalim in rastlinam zmrznila srca in niti sto sonc ne bo moglo več ogreti zemlje. Če skala popusti – bo gorje! Zapomni si: jaz sam skale ne morem zadržati – le moč skupne molitve vseh ljudi jo lahko tako pritisne ob goro, da more kljubovati viharju. Čimbolj peša molitev, tembolj se skala trese, vsak dan bolj. Pouči ljudi: Ko bo ugasnila molitev na vaših ustnicah, bo mraz obdal vaša srca in mrtva bodo ter ledena in vaša polja ne bodo več rodila…« Pastir se je vrnil med ljudi in jim pripovedoval – pa mu niso verjeli …

Vir: Družina