Cerkev Žalostne matere Božje v Dednem Dolu

Cerkev je bila zgrajena v poznogotskem slogu. Konzole za oltarjem potrjujejo domnevo, da je bila cerkev zgrajena konec 15. stoletja. Valvazor je zapisal, da gre za čudežno cerkev, kjer se zvonovi sami od sebe oglašajo.

Cerkev je v preteklosti doživela večkratne obnove in prenove. Leta 1703 je bila cerkev dozidana, gotska okna so zamenjali v sedanjo obliko, takrat je bila prizidana tudi lopa. Zvonik je bil prizidan k prezbiteriju leta 1678 (pri zadnji obnovi zvonika je letnica napisana z ne čisto pravilnimi rimskimi številkami), sedanji glavni oltar je bil narejen leta 1870, dvajset let kasneje je slikar Franke narisal za oltar podobo Pieta. Leta 1900 so ladjo nadzidali za 1,50 m, napravili novo ostrešje in ga namesto prejšnjih skodel prekrili z opečno opeko. Nekaj let kasneje so prekrili še lopo. Leta 1931 je cerkev dobila nova vrata, ki so bila mojstrski izpit mizarja Lojzeta Kahneta.

Ladja je dolga 11,60 m, široka 7,77 m, prezbiterij je dolg 7,30 m in širok 5,65 m in za stopnico višji od ladijskega tlaka.

Glavni oltar je narejen iz lesa. V glavni vdolbini je kip Pieta, levo od nje je sv. Ana, desno sv. Elizabeta. Po mnenju umetniških poznavalcev gre za izredno umetniško delo teh treh kipov, prav tako je visoko ocenjena tudi slika Pieta.

Stranska oltarja sta bila nedavno obnovljena. Južni oltar je posvečen bičanemu Jezusu, severni oltar pa je posvečen Antonu Puščavniku. Na menzi južnega oltarja je slika, ki jo pripisujejo slikarju Fortunatu Wergantu (avtor Križevega pota v stiški baziliki).

Kapela Božjega groba ima tudi svojo bogato zgodovino. Okrog leta 1713 so ji prizidali Božji grob. V času jožefinskih reform so staro zgradbo zaprli, čez štirideset let so podrli deset metrov dolgo ladjo, tako da je ostal le gotski prezbiterij. V kapeli se vidijo še deli nekdanjih fresk.

Med cerkvijo in kapelo je 10 kapelic križevega pota, ki so jih zgradili leta 1896 in jih poslikali s freskami, ki jih je zob časa uničil. Kapelice so bile večkrat obnovljene.

Dedendolska cerkev s kapelo in božjim grobom je bila do 20. stoletja priljubljena romarska pot. Najstarejši farani se najbrž še spominjajo bergel in zahvalnih slik, ki so bile razobešene po stenah cerkvene ladje. O Materi božji v Dednem Dolu so pisali pesmi, eseje, opisana je v knjigi o božjepotnih cerkvah. Pred 50 leti je bila tam tudi nova maša rojaka Tončka Novaka. V postnem času so v primeru suhega vremena pri kapelicah molitve križevega pota.

Pavel Groznik

Viri: dr.Mikuž, Umetnostnozgodovinska topografija grosupeljske krajine, Župnijska kronika, lastni arhiv.

Cerkev s kapelo Božjega groba in 10 kapelicami leži v skriti dolinici sredi po dolini razpotegnjene vasi Dedni dol ob avtocesti Ljubljana- Zagreb.

Valvasor za to cerkev, ki je po slogu sodeč bila zgrajena okrog 1450 leta piše, da je to čudežna cerkev, ker se zvonovi sami od sebe večkrat oglasijo. Glavni oltar ima kip in sliko Matere Božje, ki se na oltarju s posebnim vrtilnim mehanizmom lahko zamenjata. Poleg glavnega oltarja sta še stranska južni in severni oltar. Severni je posvečen Antonu Puščavniku, južni pa Bičanemu Jezusu.

Zanimivost cerkve je lopa.

Notranjščina cerkve in lope je bila leta 2005 prebeljena, pred 5 leti je bil obnovljen tudi severni stranski oltar in streha zvonika. V letu 2005 so bile obnovljene tudi močno dotrajane kapelice, ki ima jo zaenkrat še močno poškodovane, a vendarle vidne freske, ki se naj bi jih v najbližjem času nadomestilo z novo poslikavo.

V območju kapelic je tudi Kapela Božjega groba, ki je bila prvotno prav gotovo cerkev, saj so še sedaj dobro vidni ostanki prezidav, rušenj, fresk, gotskih reber.

Cerkev Žalostne matere Božje, s kapelicami in Božjim grobom, je bila še vse do pričetka druge svetovne vojne priljubljena romarska točka.

Žegnanje je na Veliki Šmaren, 15. avgusta. Pod to podružnično cerkev spadajo vasi Dedni dol, Spodnje Brezovo, Gorenje Brezovo in Vrh pri Višnji Gori.

Veliki Šmaren

Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, ...

Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je Mariji posvečenih okrog 320 cerkva.

Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren je najstarejši Marijin praznik. Na Vzhodu ga zasledimo že v 5. stoletju, na Zahodu pa 150 let pozneje. Ta dan se najprej spominjamo Marijine blažene smrti. Nekateri bogoznanci sicer menijo, da Marija sploh ni umrla. Vendar pa temu nasprotuje skoraj enodušno pričevanje izročila. Splošno pa je prepričanje, da je bila Marijina smrt bolj smrt iz ljubezni kakor pa iz neke nuje; imela naj bi značaj samopouživanja v žaru ljubezni, ki jo je v Mariji razvnel Bog. Zato so sprva ta praznik lepo imenovali »Marijino zaspanje«.

Še posebej se danes spominjamo Marijinega obujenja od smrti. Poročila pripovedujejo, da so apostoli položili Marijino telo najprej v skalnat grob pod Oljsko goro blizu vrta Getsemani. Tomaža takrat ni bilo zraven. Čez tri dni je prišel tudi on. Rad bi še enkrat videl nebeško Mater. Odvalili so kamen od groba, a glej, grob je bil prazen. Samo cvetje in prti so bili v njem. Umetniki so ta prizor velikokrat upodobili.

Marija je bila tudi s telesom vzeta v nebo. To je verska resnica (dogma), ki jo je razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. Papež v svoji apostolski konstituciji omenja, da so sveti cerkveni očetje in veliki učitelji v pridigah in nagovorih že od pradavnine ob prazniku vnebovzetja ljudstvu govorili kot o znani resnici in jo utemeljevali z višjimi in globljimi razlogi. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnjenju, temveč je to njeno zmagoslavje nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.

Najodličneje je slavil to resnico sv. Janez Damaščan, ki je živel v 8. stoletju. Z vso govorniško silo je vzkliknil: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, prebiva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in je sprejela v srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovo desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in služabnico.«

Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem. Prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa Sveta, je vsekakor bila že takoj od začetka posvečena Mariji vnebovzeti. In »velika maša« (vnebovzetje) je bila stoletja pri našem narodu posebno priljubljen čas romanj v razna Marijina svetišča.

Vir. Družina