Cerkev sv. Lenarta v Novi vasi

Cerkev stoji na robu strnjene vasi in je obrnjena proti vzhodu. 

Valvasor jo našteva med šmarskimi podružnicami, v Višnjegorsko župnijo naj bi bila vključena za časa cesarja Josipa II., o letnici izgradnje cerkve ni podatkov, je pa njena značilna poznogotska pozidava, verjetno naslednica starejše zgradbe izpred leta 1500.
Zvonik je bil zgrajen 1678 leta, oltar z letnico 1647 je dobila cerkev iz Sostrega. Lopa je bila cerkvi prizidana okrog 1855 leta.
Cerkev je opasana z verigo, po legendi so v vas hoteli vdreti Turki, vaščani so se zaobljubili, da bodo cerkev opasali, če Turki ne pridejo v vas. Turki so prišli do kapelice, ki je nekdaj stala ob odcepu iz glavne ceste do vasi, tam pa so se začeli vdirati do kolen in niso mogli naprej.
Glavni oltar je posvečen sv. Lenartu. V glavni vdolbini oltarja je kip sv. Lenarta s palico v roki, na oltarnih podločjih pa sta sv. Barbara in sv. Katarina. Glavni oltar je edini kamniti oltar v župniji, narejen iz črnega belo pegastega marmorja.
Stranski oltar je posvečen sv. Barbari.

Žegnanje je na nedeljo pred ali po 6. novembru, godu sv. Lenarta.

Sv Lenart

Lenart se je na dvoru frankovskega kralja Klodvika I. že kot deček uril in vzgajal za viteza ter kasneje postal kraljev svetovalec. Na dvor je pogosto zahajal reimski nadškof sveti Remigij, ki je Lenarta seznanjal s krščanstvom, in to ga je tako prevzelo, da se je kmalu dal krstiti, se odrekel svojemu plemiškemu poreklu in bil kasneje posvečen v duhovnika. S svojim zgledom in besedo, zlasti pa s čudežnimi ozdravljenji, ki so jih bili ljudje deležni po njegovi priprošnji, je za krščansko vero pridobil tudi mnoge svoje vrstnike. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa in kralj ga je hotel imeti na škofiji blizu dvora. Lenart pa si tega ni želel, zato se je izselil iz Reimsa in najprej vstopil v samostan pri Orleansu, kasneje pa zaživel kot puščavnik. Naselil se je v gozdu pri Limogesu in tu preživljal čas v spokornosti in premišljevanju. Sčasoma se je glas o njem razširil in ljudje so začeli prihajati k njemu po nasvet in pomoč. Zlasti kmetom je pomagal z nasveti pri živini in boleznih. Vedno več je bilo tudi takih, ki so ga želeli posnemati, zato je ob njegovi puščavniški celici zraslo pravo samostansko naselje. Lenart je na zemljišču, ki mu ga je podaril kralj, pozidal cerkev in samostan, ki ga je poimenoval Nobiliacum. Kraj je kmalu postal romarski, ljudje pa so pri Lenartu iskali svèta in tolažbe. Najbolj srečen je bil, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Legenda pravi, da mu je kralj Klodvik obljubil, da bo pomilostil vsakega jetnika, ki ga bo Lenart lahko obiskal. Takih jetnikov, za katere je Lenart posredoval, je bilo ogromno, vsem pa je po izpustitvi priskrbel delo pri krčenju zemlje ali obdelovanju polja. Tako so nastala prava kmečka naselja s skrbno obdelanimi njivami. Lenartu so se zato kasneje priporočali tudi mnogi, ki so bili v turškem ujetništvu.

Ime: Izhaja iz nemškega imena Leonhard, sestavljenega iz besed Lewo »lev« in hart »močen, drzen«.

Rodil se je v 5. stol. v Franciji,
umrl pa leta 559 pri Limogesu v Franciji.

Družina: Lenart naj bi se rodil v frankovski plemiški družini.

Zavetnik: kmetov, hlapcev, hlevov, živine in konj, priprošnjik v vseh kmečkih zadevah; zavetnik ključavničarjev, kovačev, fužinarjev, voznikov, nosačev, sodarjev, trgovcev s sadjem in rudarjev, porodnic in za dobro rojstvo, nerodovitnih žena, jetnikov, priprošnjik proti glavobolu in duševnim boleznim.

Upodobitve: Upodabljajo ga v črnem meniškem oblačilu z opatskimi atributi (palica); poleg tega ima pri sebi še druge atribute: knjigo, verige, klado za noge, vole in konje. Večkrat ga slike prikazujejo, kako rešuje jetnike.

Legenda: O Lenartu pravi legenda, da je nekoč s svojimi molitvami pomagal noseči kraljici, ki je bila s kraljem v gozdu, kjer je bival, na lovu. Kraljičina nosečnost se je zapletla in življenje obeh, nje in otroka, je bilo v nevarnosti. Po srečno prestanem porodu mu je kralj v zahvalo podaril toliko zemlje, kolikor jo je lahko v eni noči objahal na svojem oslu. Tako je na tistem mestu nastala noblaška opatija, kasneje pa mesto Saint-Leonard.

Pregovori: Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča. Kolikor ima Lenart snega na planini, toliko ga ima božič v dolini.

Vir: Družina