Prvo farno romanje z župnikom Janezom Mihelčičem

K MARIJI NA SVETO GORO SKALNICO

Za zadnjo oktobrsko soboto je bilo v župniji sv. Tilna v Višnji Gori oznanjeno farno romanje, in sicer na Sveto Goro pri Novi Gorici. En avtobus romarjev, med katerimi je bilo največ cerkvenih pevcev pod vodstvom zborovodje prof. Milana Jevnikarja, deževno vreme ni prav nič zmotilo. Ob dogovorjenem času, a ne prezgodaj, smo se odpeljali proti Primorski.

Ker smo se odpravili na romanje, smo pot začeli z molitvijo in priporočilom v Božje varstvo. Po kratki predstavitvi dnevnega programa pa smo, kot se za rožnovenski mesec oktober spodobi, odmolili še Častitljivi del Rožnega venca.

Okvirne zemljepisne, zgodovinske in verske podatke o Sveti Gori je romarjem povedal kar župnik Janez Mihelčič, ki je med vožnjo proti Primorski opisal tudi njegovo nekdanjo župnijo Brezovica pri Ljubljani ter domači kraj Logatec.

Ob varni vožnji šoferja Nika smo pred deseto prispeli na 682 metrov visok hrib Sveta gora, ki se dviguje med reko Sočo na zahodni strani in Grgarjem pod vzhodnim pobočjem.  V baziliki Marijinega vnebovzetja smo se Božji materi najprej priporočili z nekaj ubrano zapetimi pesmimi iz bogatega repertoarja višnjegorskih cerkvenih pevcev ter seveda s sveto mašo. Potem nam je duhoviti frančiškan pater Ambrož predstavil Sveto Goro od njenih začetkov pa do danes.  Povedal je, da se je leta 1539 dvanajstletni pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija in ji naročila: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti.« Tam, kjer stoji hiša in kjer je mati, tam se počutimo domačega, tam smo doma. Tako na Sveti Gori že mnoga leta romarji občutijo materinsko varstvo in Božje zavetje in tudi Višnjani smo ga. No, pater Ambrož, ki je svojo skromnost po vzorniku sv. Frančišku pokazal tudi z golimi nogami v sandalih (naslednje jutro nas je po napovedih pozdravilo s prvim obilnim sneženjem!), je resnično zgodbo o Urški nadaljeval s pripovedjo o tem, da jo je posvetna oblast trikrat zaprla v ječo, iz katere se je vselej čudežno rešila. Ljudje so začeli trumoma romati na goro, kjer so postavili leseno kapelico.  Številni romarji, predvsem pa čudežne Urškine rešitve so prepričali grofa Atemsa, da je izdal dovoljenje za gradnjo cerkve na Skalnici. Pri kopanju temeljev so našli kamnito ploščo z vklesano molitvijo Zdrava Marija, kar je bil še dodaten dokaz, da gre za svet kraj. Leta 1544  je oglejski patriarh podaril milostno podobo Matere Božje, ki je bila skozi stoletja večkrat odnešena od tam. Najbolj skrivnostno je bilo izginotje med drugo svetovno vojno, ko so jo »ukradli« in je za nekaj let izginila vsaka sled za njo. Potem je bila najdena v Vatikanu in vrnjena slovenskim frančiškanom. Podobno kot z Marijino podobo se je dogajalo tudi s cerkvijo, ki je bila večkrat do tal porušena. Naziv bazilika ji je podelil papež Pij X., zadnji od papežev, ki je že razglašen za svetnika, v letih od 1920 do 1932 pa je bila postavljena sedanja veličastna svetogorska cerkev, ki je ena od sedmih bazilik v Sloveniji. Na pročelju te cerkve je napis Jaz pa stojim na gori kakor prej!

Pater Ambrož je opisal tudi podobo svetogorske Kraljice. Že od leta 1717 nosita oba z detetom Jezusom krono iz 24 karatnega zlata, na Marijini desni je naslikan prerok Izaija, na njeni levi pa Janez Krstnik, ki kaže na Jezusa kot na Odrešenika.

Višnjegorski romarji smo bili tudi malce testirani o poznavanju Svetega pisma in na presenečenje je pater dobil pravilen odgovor o tem, da je Zaharija, oče Janeza Krstnika, onemel in ne oslepel, da sta bila Jezus in Janez Krstnik sodobnika z le pol leta razlike v starosti, naredili pa smo tudi primerjavo med Dolenjci in Gorenjci, saj je pater Ambrož povedal, da je bil rojen na Gorenjskem. Nekaj hudomušnim izjavam o varčnih Gorenjcih in o dolenjskih vdovah smo se iz srca nasmejali.

V kapeli s kipom Matere Božje z Jezusom smo zapeli še nekaj Marijinih pesmi ter si ogledali slike, ki ponazarjajo Marijino prikazanje Urški in njeno čudežno rešitev iz ječe. In že je sledil odhod ter vožnja v Novo Gorico, v cerkev Kristusa Odrešenika, ki prav letos praznuje 30-letnico postavitve. Gre za sodobnejšo cerkev, zgrajeno po načrtih arhitekta Franceta Kvaternika, ki je od leta 2004 prva konkatedrala (cerkev, ki je enakopravna glavni cerkvi v škofiji, vendar je hierarhično pod njo) na Slovenskem. Notranjščino krasi čudovit Križev pot, delo akademskega kiparja Staneta Jarma. Postaje si sledijo na steni desno od oltarja, zaključijo pa se z veličastnim kipom vstalega Kristusa, ki krasi oltar.  Župnik Aleš Rupnk je orisal dolgoletno težko življenje prebivalcev tega dela Primorske in zgodovino župnije od njenega nastanka. Med drugim je povedal, da se danes precej mladih čuti pripadne krščanski veri in tudi v župniji radi sodelujejo.

Po kosilu, klepetu in nekaj pesmih, katerim so prisluhnili tudi drugi gostje v gostilni, je sledila še zadnja postojanka v Vipavskem Križu, kjer smo za kratek čas posedli v cerkvi, ogled spominske sobe znamenitega pridigarja kapucina Janeza Svetokriškega pa bo na vrsti ob kakšni drugi priliki.

Jure Omahen & Co.