Baltazar Radlič
Baltazar Radlič se je rodil v Višnji Gori v meščanski družini leta 1533, obiskoval je župnijsko šolo v Višnji Gori. Za ljubljanskega knezoškofa, sedmega od vseh dosedanjih po vrsti, ga je po smrti predhodnika Konrada Glušiča 24. maja 1578 imenoval nadvojvoda Karel. Ljubljansko škofijo je ustanovil cesar Friderik 6. decembra 1461 in si s tem pridobil pravico do imenovanja škofa. O Baltazarjevem izobraževanju na Dunaju in začetni življenjski poklicni karieri ni mnogo znanega. Vsekakor pa je pridobil odlično izobrazbo, saj je še kot zelo mlad imel sloves nenadkriljivega izobraženca, osemintridesetletni je maja 1571 že postal stolni kanonik.
Bil je zbiratelj dragocenih knjig, polemični pisec, rodoljub, stolni pridigar, prevzel je tudi pridiganje v slovenskem jeziku. Del njegovih pridig v latinskem jeziku je ohranjenih, med njimi je pridigo, ki jo je imel na drugo adventno nedeljo 1573, prevedel v lepšo slovenščino kot takratni protestantski pridigarji in prevajalci. S prevodom Lukovega evangelija se je Baltazar kot prvi katoliški pisec lotil prevajanja Svetega pisma. Njegova cerkvena kariera se je hitro vzpenjala, saj je bil samo leto po imenovanju za kanonika tudi dekan ljubljanskega stolnega kapitlja. Čez eno leto pa ga je škof Glušič imenoval že za generalnega vikarja. Nadvojvoda Karel je pozorno spremljal uspešno delovanje Baltazarja, tako na pastoralnem kot tudi na gospodarskem področju ljubljanske škofije, saj ga je 6. junija 1576 povzdignil v plemiški stan. Baltazarjev družinski grb se nadvojvodi ni zdel dovolj dober in ga je dal izboljšati.
Papežu Gregorju XIII. je poslal predlog o imenovanju Radliča za knezoškofa ljubljanske škofije, približno ob istem času pa o imenovanju obvestil kranjskega deželnega glavarja barona Vajkarda Auersperga in kranjskega deželnega vicedoma Nikolaja Bonoma. Ukazal je, naj Radliču izročita škofijsko lastnino in izvod zapuščinskega inventarja pokojnega škofa Glušiča. Ta dva sta nadvojvodo 16. julija 1579 obvestila, da sta Radliča umestila kot ljubljanskega škofa in mu izročila vse predpisane dokumente.
S tem dnem je pridobil vse pravice in dolžnosti pri reševanju gospodarskih zadev v škofiji. Preselil se je v Gornji Grad. Samo tri dni po preselitvi je 19. julija 1579 nepričakovano pri komaj 46 letih umrl. Zakaj je umrl, ni podatkov. Je pa zanimiv in izredno redek dogodek, da ga je prav na dan smrti papež Gregor XIII potrdil za ljubljanskega škofa. Papež v času potrditve prav gotovo ni vedel, da je Radlič umrl, kot tudi Radlič ni izvedel, da ga je papež že potrdil za škofa. Radliča so v Gornjem gradu pokopali s škofovskimi častmi. Škof Hren je Radliču postavil spominsko nagrobno ploščo 44 let po smrti.
Portret našega slavnega rojaka ni ohranjen, je pa ohranjen njegov grb. Grb je prikazan in opisan v plemiški diplomi. Po imenovanju za škofa je Baltazar svoj škofovski grb sestavil v kombinaciji z osebnim grbom in grbom ljubljanske škofije. Osebni grb je upodobljen na desno poševnem deljenem turnirskem ali tarčnem ščitu. Zgornja polovica grba je rdeče barve, spodnja polovica pa zlate barve. V sredini na zadnjih tacah stoji ris v napadu. Ris v eni šapi drži majhno zlato kolo, kar spominja na njegov nemški priimek Radlitsch - Rad v nemščini pomeni kolo.
Naš rojak velja za našega prvega katoliškega prevajalca Svetega pisma. Nekaj vrstic iz Lukovega evangelija, rokopis hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, se glasi: Bodo znamenja na sonci, na luni inu na zvejzdah inu na zemlji. Stiskania tih ludi od š(u)mota morskiga bučanja inu valov začudujoč tih ludi pod strahom inu čakainom tih reči, kir imajo priti čez vus svejt. Skoraj po pol tisočletja se da njegov zapis razumeti!
Za zapis o za zdaj edinem Višnjanu, ki je bil ljubljanski škof, sem se oprl na podatke v knjigi Upodobitve ljubljanskih škofov, izšla 2007, in zapisa o našemu škofu v knjigi Višnja Gora Slovenska pravljica, izšla 2008.
pripravil Pavel Groznik
