Alojzij Kralj

Alojzij se je rodil 1879 materi Ani, rojeni Turk, in očetu Alojziju Kralju iz Višnje Gore, v ugledni trgovski in gostilničarski družini, sedaj v hiši na Mestnem trgu 26. Bil je najmlajši od štirih otrok in edini sin. Hiše se še danes drži ime Julnikova oziroma »Pri kraljici«. Pri tej hiši je po ustnem izročilu večkrat prenočil pisatelj Josip Jurčič, ki je obiskoval višnjansko osnovno šolo.

Ker je bil Alojzij zelo talentiran za učenje, so ga dali v srednjo šolo v Ljubljano, kjer se je potem vpisal na teološko fakulteto. V duhovnika je bil posvečen 1904. Novo mašo je imel v domači Višnji Gori 17. julija 1904. Po kaplanskih službah v Šmartnem pri Litiji in Veliki Dolini je leta 1908 postal župnik v Gočah nad Vipavo. Tam je župnikoval neverjetnih 51 let, vse do svoje smrti 1959. Na tamkajšnjem pokopališču je pokopan med svojimi farani. V tako dolgi dobi na župnikovem mestu je zelo verjetno gospod Alojzij kakšnega farana in krstil in poročil in tudi pokopal.

Pred časom sem obiskal Goče. Alojzijev grob je zelo lepo oblikovan in tudi redno vzdrževan. Goče so zaradi posebne gradnje hiš v obliki Andrejevega križa eden največjih slovenskih urbanističnih spomenikov in spomeniško varovane. Župnijska cerkev sv. Andreja je znana po čudovitih baročnih znamenjih oltarnega tipa. Goče so po svoji posebnosti skoraj nekoliko podobne Višnji Gori.

V dolgi župnijski dobi je živel v habsburški monarhiji, v hudem fašističnem obdobju in tudi v novi Jugoslaviji. Za obisk rojstnega doma je potreboval potni list. V času skoraj trideset let trajajoče italijanske države, ko so bile šole samo v italijanskem jeziku, je Alojzij imel maše in verouk v slovenskem jeziku, čeprav je bil zaradi tega trn v peti državni oblasti. Ljudje so ga imeli zaradi mirnosti in preudarnosti zelo radi.

Pred desetletji je pripeljal v Višnjo Goro poln avtobus Gočanov, ki so hoteli videti rojstni kraj in dom svojega priljubljenega župnika. Skoraj zagotovo je svojim župljanom pogosto govoril o Višnji Gori. Kako živ je spomin nanj v srcih faranov še dolgo po njegovi smrti, priča tudi daljši zapis Gočanke Benjamine Fajdiga v letošnji 37. številki Družine, 13. septembra v rubriki Odmevi, v katerem zelo pohvali našega rojaka Alojzija, ki je skupaj s farani delil vse hudo v dveh svetovnih vojnah in v povojnih obdobjih.

Mama Ana mu je umrla v starosti 85 let 25. maja 1938 pri maši v naši mestni cerkvi sv. Ane. V njen spomin je Alojzij dal natisniti podobico. S svojo sestro Angelo, višnjansko gostilničarko, si je redno dopisoval. V teh pismih je opisoval razne dogodke, ki so se dogajali v Gočah ali širše na Vipavskem. Med ostalim je zapisal o dobri ali slabi letini, o kakovosti pridelanega vina,… Pa o strahoviti burji v Gočah leta 1930, ki je naredila povsod veliko škode, tri dni ni mogel priti do podružnične cerkve in so ostali farani brez maše, silovit veter ga je celo podrl na tla in ga tudi poškodoval, da je imel lep čas obvezano glavo. Julija leta 1922 je pisal o hvaležnosti Bogu zaradi precej dežja.

Alojzij je zbiral ljudsko gradivo: pesmi, izreke, pripovedi. Več iz Alojzijeve zbirke je objavil Karel Štrekelj v zvezkih Slovenske narodne pesmi. Zbral je tudi nekaj pesmi obsmrtnic, ki so jih peli ali pripovedovali v Višnji gori pri bedenju ob pokojniku. Dve sta, na primer, taki:

Tako prav svet' Pav,
ki je vse bukve prebral:
Da vse, kar živi na svet',
mora enkrat umret'.

Prišla je pošta iz nebes,
da moram dat' življenje čez.
Zdaj moram pa slovo jemat',
prot večnost se podat.
Rajtengo dat' večnemu Bogu,
usmiljenemu Jezusu.
Ta svet moram zdaj zapustit', pred sodbo Kristusovo it'.
Kako bom rajtengo dajal, k' sem zmeraj se pokore bal.

Odlašal zmeraj sem naprej,
oh jej, oh jej, kaj bo pa zdej!
Odlašal sem, saj sem še mlad, star delal bom pokoro rad.
Al' Bog hoče to imet', da moram zdaj umret'.
K' sem bil mlad, sem bil vesel,
vse sorte špase sem počel.
Večkrat ferbežno sem grešil, pokore nisem stril.

Pavel Groznik