Anton Grčman
Anton Grčman je po mojih podatkih doslej edini duhovnik z leskovške planote. Zanimivo pa je, da je s tega predela verjetno največ redovnic iz naše fare. To so: Ana Nograšek z Gornjega Brezovega, Ivanka Erjavec z Vrha (Kalce), iz Leskovca pa Alojzija Štrubelj in iz istega doma tudi Tončka Grum.
Anton se je rodil 25. januarja 1914 v Leskovcu kot peti od šestih otrok očetu Antonu in materi Tereziji, ki je sprva tudi sama nameravala vstopiti v samostan. Prvorojeni sin Tone je kot otrok kmalu umrl, tako da je Anton dobil ponovno bratovo in očetovo ime. Družina Grčmanovih je bila ena od takratnih štirinajstih domačij v Leskovcu, imeli so srednje veliko kmetijo. Še v svojih poznih letih se je duhovnik Anton v daljni Argentini, njegovi novi domovini, spominjal, kako se je od malih nog učil delati, kar mu je prav prišlo celo življenje. Med drugo svetovno vojno je pri njih kot begunec bival duhovnik Jakob Žust, vaščani so tako kar precej časa imeli vsak dan mašo v cerkvi sv. Ožbolta.
V višnjansko šestrazredno osnovno šolo je ob vsakem vremenu pešačil skupaj z ostalimi otroci iz vasi. Ker se je Tone dobro učil, je župnik Konrad Textor staršem predlagal, da ga naj dajo naprej v šole. Sina so dali v gimnazijo v Zavod sv. Stanislava v Ljubljani. V takratnih časih je bilo plačilo za uk in preživljanje v Zavodu zelo velik izdatek za družino. Ko je oče prišel iz pisarne, kjer je plačal za prvi mesec bivanja, Anton z mamo pa sta ga čakala pred vrati, je rekel: »Vol je zamukal, od česa pa bomo drugi živeli!« Ko je Anton tako slišal očeta, je sklenil, da gre domov, a je oče rekel: »Ne, moj sin, ostani tu in pridno študiraj in moli za nas!« Nadaljevanje šolanja je bilo zopet zelo vprašljivo, ko mu je oče umrl. A uspel je in po gimnaziji se je vpisal na bogoslovje.
Iz življenja v semenišču je imel predvsem lepe spomine na Ignacija Nadraha iz stiške fare. V duhovnika je bil posvečen 21. januarja 1940, novo mašo je pel v domači župniji v Višnji Gori 5. januarja 1941, tik pred pričetkom druge svetovne vojne. Novomašniku so udeleženke banovinskega gospodinjskega tečaja pripravile veliko novomašno gostijo v stari Omahnovi gostilni pri železniški postaji. Na sliki je novomašnik Anton Grčman s sovaščankami, ki so poskrbele za novomašno gostijo – v prvi vrsti z leve: Malnarjeva Urška (Zg. Draga), Zečeva Tona (Leskovec), Španova Minka (Leskovec), Rojščakova Katarina (Leskovec), Bahovčeva Rezka (Leskovec), Kahnetova Minka (Dedni Dol); druga vrsta z leve: Markčeva Francka (Pristava), Martinetova Micka (Kriška vas), Zalokar Vida (žena sodnika Zalokarja, ubita na Turjaku), Španov Andrej (Leskovec), Osmukova Francka (Žalna), Suhorebrnikova Minka (Dedni Dol), Špiževa Marija (Loka), Vavptova Lojzka (Loka); tretja vrsta z leve: Grandetova Ana (Polje), Pourjeva Francka (Sp. Brezovo), Bebčeva Micka (Vrh), Hrovatova Micka (Kriška vas), Bečnikova Tina (Kriška vas), Anžičkova Neža (Kriška vas), Košemajeva Lojzka (Kalce), Švetova Pepca (Loka)
Takratni ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je Antona zaradi odličnih ocen in vzornega obnašanja dal na listo doktorantov, da bi šel naprej študirat v Rim. Anton pa se je škofu skoraj uprl, da ne želi nadaljevati s študijem, da noče postati doktor, ampak da bi bil rad le duhovnik! Škof je presenečeno in rahlo razočarano popustil in ga imenoval za kaplana v Rovtah, kjer je poleg kaplanske službe zaradi obolelosti tamkajšnjega župnika opravljal tudi večino župnijskih opravil. Potem je bil kaplan v Dolenjem Logatcu, tam je tudi poučeval v meščanski šoli. V obeh krajih je rad pomagal pri kmečkih opravilih, predvsem pri košnji, in je bil pri ljudeh zelo priljubljen.
Ko so partizani 5. maja 1945 zavzemali Logatec, se je s kolesom ponoči odpeljal v Rovte in se s tamkajšnjimi fanti, skupina je bila velika okrog 150 ljudi, odpravil na Koroško. Med potjo je Anton pokazal veliko organizacijsko sposobnost, da ta skupina beguncev ni bila lačna in da je šla po pravi poti. V Celovcu jim je uspelo, da so se na 15 kamionih le prepeljali v Italijo in se tako srečno izognili vračanju v Jugoslavijo. Po dobrem letu bivanja v južni Italiji se je Anton javil za duhovnika v Argentino. Že v Italiji in potem na skoraj mesec dolgi poti v Argentino se je učil španskega jezika. Na svoj 33. rojstni dan je stopil na argentinska tla.
Tako kot že v Sloveniji je tudi v Argentini veljal za odličnega pridigarja. Nek izobražen poslušalec mu je rekel: »Vaše pridige me nikdar ne utrujajo, pa če bi bile še tako dolge!« V Argentini je bil duhovnik v veliki bolnišnici za tuberkulozne bolnike, zgradil je veliko župnijsko središče Svete Trojice v Cordobi, izučil se je za radiotehnika, da je lahko poučeval ta predmet tudi v šoli. V poznejših letih svojega življenja se je pričel ukvarjati tudi s slikarstvom. Na veliki samostojni razstavi je razstavljal kar 200 svojih slik, veliko od teh je bilo prodanih, izkupiček je bil namenjen cerkvi. Umetnostni kritiki so njegova dela zelo cenili. Učence je naučil igrati tudi odbojko in namizni tenis, oni njega pa argentinski nacionalni šport - nogomet. Med ljudmi je bil zaradi svoje preprostosti, skromnosti, odločnosti, pravičnosti in vsestranske sposobnosti zelo priljubljen.
V svojih pismih, ki jih je pisal sorodnikom, je zelo lepo pisal o svoji novi domovini in tudi o spominih na svoj rodni Leskovec in veselju, da je Slovenija postala samostojna in demokratična dežela. V zadnjem pismu, ki ga je napisal mesec dni pred svojo smrtjo, piše, da je kar trdnega zdravja. A je kmalu za tem je 3. novembra 1994 umrl v kraju Aschingnu. Zakaj je nenadoma umrl in kako ima obeležen grob, se ne ve. V domovino se ni nikoli vrnil. V 80. letih mu takratna oblast ni dovolila obiska, se je pa z bratom Janezom in njegovo ženo Terezijo srečal v Brixnu na Tirolskem. Na našem pokopališču pa je bilo na pobudo gospe Ivanke Černelič Kozlevčar napisano njegovo ime na družinskem grobu Selanovih.
Gradivo za ta zapis sem zbral iz njegovih pisem, ki jih je gospa Ivanka objavila v Novi Zavezi št. 84, 85 in 86.
Pavel Groznik
