Možem ob pripravi na god sv. Jožefa

V tednu od 15. 3. 2021 do 19. 3. 2021 bomo ob Svetem pismu razmišljali o sv. Jožefu, katerega leto je oklical sv. oče Frančišek.

Ponedeljek: O sv. Jožefu največ poroča evangelist Matej. On prvi piše o njem pred Jezusovim rojstvom. Evangelij začenja z Jezusovim rodovnikom, ki je Jožefom rodovnik. Vidimo dve stvari:

1. Jožef ima korenine v svojih prednikih vse do začetka izraelskega naroda, kar pomeni, da ni nihče, da ni kar padel na svet, ampak ima svojo zgodovino, svoje prednike in njihove značilnosti, dediščino, slabosti in kvalitete.
2. Jožef je kraljevega, Davidovega rodu, kar pomeni, da ima dostojanstvo, čeprav na videz izgubljeno, saj ni ne bogat, ne vpliven, ne mogočnik. Mogoče so celo njegovi predniki zapravili kraljevo bogastvo in vpliv, saj je bil on reven.

Vsak izmed nas ima svoje korenine, prednike, kvalitete in mogoče tudi slabosti. Sv. Jožef se trudil živeti, pridno delati, ljubiti svojo zaročenko Marijo. Naenkrat pa izve, da je noseča in zagotovo ve, da ne z njim. Znajde se v težavi, celo ne po svoji krivdi. Moški se pogosto raje umaknemo kot izpostavljamo, posebno, če gre za zadeve, ki so tudi čustveno močne. Zato imamo pretirano delo, hobije, »moške brloge«, žal pogosto tudi pijačo, slabo družbo, lenobo…Reagiramo racionalno in velikokrat se zdi celo bolje, da se umaknemo, kot da bi se kregali, da bi nekaj poskušali, saj smo bili velikokrat zelo razočarani ali prizadeti. Sv. Jožef se ni umaknil. Sveto pismo piše, da je bil pravičen, in svoje zaročenke Marije ni hotel osramotiti, zato jo je sklenil skrivaj odsloviti. Umaknil bi se problemu in ga tako rešil. Po Božjem razodetju v sanjah, pa se je spremenil odločitev. Ni se umaknil. Vstopil je v problem, ne s svojo pametjo in rešitvijo, ampak z Božjo voljo in pomočjo, z ljubeznijo do svoje zaročenke Marije. Ostal je z njo!

Ko je sprejel problem, se ni umaknil, ampak je z Božjo močjo in svojo ljubeznijo do Marije sprejel njo in otroka in s tem naredil velike reči. Možje, ne bojmo se, ne umaknimo se, ko nas potrebujejo, ko lahko naredimo nekaj velikega, Božjega, nekaj, kar bo sad ljubezni.

Torek: Evangelist Matej naprej poroča o Jožefu: «Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi.« (Mt1, 24) Možje radi kaj storimo, naredimo. Narediti nekaj za ljubljeno ženo, za družino, za kmetijo, nas izpolnjuje, osrečuje, daje občutek potrebnosti, sposobnosti, da znamo in zmoremo. To je prav. Sta pa v tem dve nevarnosti:

1. da delamo preveč po svoje. Sodobni svet nas peha v odločnost. V službi se moramo odločati, narediti poteze, ki posel ali podjetje pomaknejo naprej. Od vsakega posameznika je odvisno, koliko bo naredil. Odločnejši, bolj pridni uspejo. V tem je nevarnost, da se preveč zanašamo na svoj prav, na svojo odločnost, na svoje sposobnosti in pozabljamo na tistega, ki daje blagoslov našemu delu: na Boga. Ne jemlje nam časa, ampak nam ga blagoslavlja, zato si vzemimo čas za Boga. Jožef se je odločal po Božjem navdihu. Naredil je, kar mu je Bog naročil, ne po svoje.
2. da delamo preveč in nam zmanjka časa za ostalo, posebno za ljudi okoli sebe. Nevaren je izgovor, da vse delam za družino. Družina ne potrebuje samo denarja, ampak očeta, bližino, prisotnost, trdnost, odločnost.

Pridnost in ustvarjalnost naj bo zato tudi z Božjim navdihom. In še nekaj: Jožef je poskrbel za svojo ženo Marijo. Najprej zanjo!

Sreda: Evangelist Matej zaključi svoje omenjanje sv. Jožefa z begom in vrnitvijo iz Egipta. Gospodov angel ga je opomnil, naj se z družino umakne v Egipt. V Egiptu mu je na isti način Bog sporočil, naj se vrne v Galilejo. Ubogal je in tako storil. Matej zaključi, da se je tako izpolnilo pismo. (Prim: Mt2, 23)

Sv. Jožef se ni umaknil, je storil in ubogal Božji glas. A ni to visoka stopnja pobožnosti? Vera ni čustvo, ni navada, lepe besede, ampak je sledenje Božji volji. Moškemu je težko ubogati, saj želi voditi, urejati, pomagati. Jožef ni ubogal kogarkoli, ampak Boga. Verjetno vsi poznate pričevanje pokojnega nadškofa Alojza Urana, ki je opisoval svojega očeta, ki ga je videl klečati pred križem, ko so po vojni iz hiše odpeljali vola, ki je bil vir preživetja za družino. Oče je molil in prosil Boga pomoči. V otroku se je postavilo vprašanje, kako velik mora biti Bog, če ga prosi moj oče, ki zmore vse. Smo možje sposobni, v vsej svoji moči, prositi, sodelovati, ubogati največjega in najmočnejšega: Boga? Jožef ga je ubogal. Ni pred njim besedičil, iskal izgovorov in svoje rešitve, ampak ga je ubogal in tako pokazal svoji družini, da je Bog največji. Ni to pričevanje, ni to misijonsko oznanilo, da naj žena in otroci tudi zaupajo v Boga. Če boste pokazali zaupanje, vero v Boga, boste družini dali to isto zaupanje, boste družini dali zaklad vere. In kdo nebi svoji družini privoščil zaklada!?

Četrtek: O Jožefu piše tudi evangelist Luka, ki Jožefa omenja samo dvakrat: pri popisovanju prebivalstva, ko je šel v rodni Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodovine in, ko z Marijo iščeta 12. letnega Jezusa, ki je ostal v Jeruzalemskem templju. Poročilo zaključi, da jima (Mariji in Jožefu) je bil Jezus pokoren in je napredoval, da pa ona nista razumela, da mora biti Jezus v hiši svojega očeta. Sv. Jožef je v Svetem pismo omenjan zelo malokrat, ni zapisane niti ene njegove besede, so pa jasno vidna njegova dejanja. Lahko bi rekli, da je njegova »vloga« v zgodovini odrešenja skromna. In to je še ena njegova vrlina: skromnost.

Sv. Jožef je velik ravno zato, ker je bil skromen in priden. Ta krepost je danes celo zaničevana, saj je bogastvo znamenje uspešnosti. Pa ravno bogastvo prinese nešteto težav in pogosto odnese srečo. Seveda vsakdo svoji družini privošči blagostanje in imetje, brezskrbnost na finančnem področju in dobro finančno popotnico otrokom v življenje. Ni moža, ki nebi želel svoje žene razvajati z bogastvom. Pa vendar; je to največ? Ničvredna ženska se lepi na bogstvo, krepostna pa na vrlega moža, ki se je sposoben čemu odpovedati in vzgajati v skromnosti. Nisem še slišal otroka, ne človeka, ki bi svojim staršem očital revščino. Ravno sodobni čas, ki je do skrajnosti poveličeval bogastvo, nam kaže pot skromnosti, da so najvažnejši medsebojni odnosi, to, koga imaš ob sebi, ne pa, kaj imaš na sebi. Žene, sprejmete skromnost in odpoved, za lepe medsebojne odnose? Dajte to vedeti in pokažite to tudi možem.

GOD SV. JOŽEFA, PETEK 19. 3.

Na god sv. Jožefa ponovimo njegove kreposti o katerih smo razmišljali v tem tednu:

1. Bil je mož, ki se ni umaknil. Ob nastalem problemu se ni umaknil, ampak je po Božjem navdihu sprejel in ga rešil. Najprej je poskrbel za ženo Marijo.
2. Bil je mož, ki je storil. Na Božje povabilo je vstal in naredil, kar je bilo dobro, potrebno za svojo družino. Ni mu šlo samo za preživetje, denar, udobje njegove družine, ampak za varnost, za dolgoročno življenje svoje družine. Svoje odločitve in dejanja je usklajeval z Božjimi navdihi.
3. Bil je pobožen mož. Njegova pobožnost ni bila v govoričenju in leporečju. Sicer je izpolnjevala predpise postave, a veličina njegove vere in pobožnosti je bila v zavezanosti Božji volji, četudi ni bila po njegovih predstavah in prvotnih rešitvah.

Sedanji sv. oče Frančišek ima na vseh svojih delovnih mestih na pisalni mizi kipec spečega Jožefa. Jožef je v spanju sprejemal božje navdihe in reševal težave. To ni lenoba, ampak svetniška drža pokornosti Božji volji. Ko ima papež problem, ga zaupa sv. Jožefu, da ga prespi in težavo reši. Tako nas lahko sv. Jožef varuje pred samovoljo, pretiranimi skrbni, pretiranim delom ali lenobo. Zato se redno priporočajmo sv. Jožefu. V naši cerkvi je njegova podoba v stranskem oltarju na moški strani, kjer je tudi njegov velik kip.

Možje, bodite pravi možakarji po njegovem zgledu in priprošnji. Tudi v vas je lahko tiha pobožnost dejanj, kot je bila v sv. Jožefu.

Žene, molite k sv. Jožefu za svoje može. Tudi če so že pokojni, saj je priprošnjik v smrtni uri, ki pomaga v nebesa.

Otroci, molite za svoje starše in jim bodite pokorni, kakor je bil Jezus Jožefu in Mariji.  

Sv. Jožef, zavetnik Cerkve, varuj in navdihuj Cerkev, da bo kvas vere v svetu in rešuj naše probleme z veliko priprošnjo pri Bogu. Sv. Jožef, prosi za nas!