Karel Erjavec

Rodil se je leta 1917, še v avstroogrskem cesarstvu, kot osmi od trinajstih otrok v ugledni družini Erjavec, po domače pri Kovačevih iz Podsmreke. V rosni mladosti so umrli trije otroci, med njimi edina sestrica, štiriletna Amalija, ki je umrla zaradi opeklin, ko so otroci vključno z njim skakali čez goreče dračje.

Njegov oče Jožef je bil zelo ugledna osebnost. Poleg tega, da je bil napreden kmet, je bil v širšem slovenskem prostoru poznan kot odličen fotograf - danes so prava dragocenost njegove razglednice Višnje Gore in številnih drugih krajev. Pridobil je tudi certifikat za geometra, predvsem pa je bil pravi politični veljak: bil je župan Drage, po združitvi občin pa župan Višnje Gore. V takratnem srezu Litija je bil načelnik cestnega odbora in podpredsednik okrajne blagajne.

Karel, njegovo prvo ime Andrej se je opustilo, je bil zelo brihten deček, ki je budno spremljal očetovo javno delovanje. Ker je bil med najboljšimi učenci višnjanske osnovne šole, ga je oče poslal na nadaljnje šolanje v Ljubljano. Po uspešno opravljeni gimnaziji se je odločil za študij bogoslovja in bil leta 1942, v času italijanske okupacije, posvečen za duhovnika. Novo mašo je pel v mestni cerkvi sv. Ane.

Zaradi vojnih razmer je ostal v domači višnjanski fari in bil kaplan pri župniku Francu Vidmarju, prebival pa je na rojstnem domu. Po koncu vojne je pobegnil pred komunizmom na Koroško, od koder pa je bil vrnjen in poslan v zapore v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Po hudih preizkušnjah, ki jih je tam doživljal, se je uspel srečno vrniti domov in bil do leta 1948 kaplan v domači fari. Starejši farani se ga še dobro spominjajo kot veroučnega učitelja na naši osnovni šoli.

Iz tega triletnega kaplanovanja v Višnji Gori dva utrinka. H krstu je peljal bratovega sina, svojega nečaka, ki so mu doma dodelili ob rojstvu očetovo ime Ciril, biseromašnik Franc Vidmar pa mu tega imena ni hotel dati, češ da je dva dni po rojstvu sv. Jožef in da ga bo krstil za Jožeta in da bo ime Ciril dobil kakšen naslednji otrok. Po kratkem pregovarjanju je obveljala župnikova volja. Gospod Karel je ob prihodu na dom v Podsmreko dejal: »Od doma smo peljali Cirila, vrnili pa smo se z Jožetom.« Gospod Karel je svoja dva najstarejša nečaka doma učil šolske naloge in verouk in bil pri tem kar strog: nečaka sta sosedovim otrokom, ki take dodatne obveznosti niso imeli, rekla: »Blagor vam, ko nimate za strica duhovnika!«

1948 je bil imenovan za župnika v Želimljem, kjer je bil eden njegovih predhodnikov tudi Fran Saleški Finžgar, pisec priljubljenega romana Pod svobodnim soncem. Kot župnik je bil gospod Karel zelo uspešen pri obnovi cerkva v svoji želimeljski fari. Karel je iz porušene cerkve na Kureščku rešil Marijin kip in ga hranil v župnišču. Na razne načine je pomagal številnim različnim prosilcem. Med ostalim so v Želimlje hodili na počitnice tudi hrvaški bogoslovci.

Po sedemnajstih  letih župnikovanja v Želimljah je bil premeščen v Šempeter pri Otočcu, kjer je bil župnik dvanajst let. Zaradi težke bolezni se je župniji odpovedal in odšel v Voklo na Gorenjskem, župnija Šenčur pri Kranju, a že po dobrem letu je v starosti 63 letih umrl. Pokopan je na našem pokopališču, v grobu na desni strani pokopališke kapele. Na spomeniku je naslednji zapis: »Tu počiva v Gospodu Karel Erjavec, župnik, + 28.2. 1915 + 31.1. 1978.« Da je bil v svojem duhovniškem poklicu zelo uspešen in priljubljen, se je videlo na pogrebu, ki se ga je poleg domačinov udeležila ogromna množica faranov iz krajev, kjer je župnikoval.

Karel je bil odličen pridigar in vzgojitelj. V svoje pridige je znal vplesti tudi kakšne šegavosti, da se je udeležencem maš pogosto nasmihalo. Bil je tudi eden redkih duhovnikov, ki je kmalu po drugi svetovni vojni tudi s pomočjo v inozemstvu živečega brata dobil motorno kolo. Kmalu je dobil zanimiv trikolesni avtomobil, zatem še nov moderni osebni avtomobil. V tistih časih je s temi vozili vzbujal veliko pozornost in tudi nevoščljivost, češ kako ima duhovnik lahko tako moderna vozila. Poleg dela v svojih farah je poročil in krstil tudi vrsto svojih nečakov in številnih drugih Višnjanov. Kjerkoli je služboval, je pustil globok spomin na dobrega dušnega pastirja.

Viri: France Adamič, Mala kronika treh občin, Zbornik občin XXI, 2000; sorodniki

Pavel Groznik