Martin Gorše - Koščarjev g'spud

Martin se je rodil 10. avgusta 1905 v ugledni kmečki družini Gorše, pri Koščarjevih na Spodnjem Brezovem. V družini je bilo devet otrok: štirje fantje in pet deklet. V višnjanski osnovni šoli je bil med najboljšimi učenci. Gimnazijo je obiskoval v Škofovih zavodih v Ljubljani, potem se je vpisal na teološko fakulteto. Po diplomi je bil na praznik sv. Petra in Pavla 29. junija 1929 posvečen v duhovnika. Novo mašo je v višnjanski župnijski cerkvi pel 7. julija 1929. Njegovo novomašniško geslo je bilo Consummatum est - Dopolnjeno je (zadnje Jezusove besede).

Po prvi kaplanski službi v Želimljah je duhovniško službo izvrševal v še nekaterih drugih župnijah. Najdalj časa je bil župnik v Starem trgu ob Kolpi. V to župnijo je prišel 15. aprila 1947, kmalu po koncu druge svetovne vojne, in tam ostal vse do svoje smrti 15. marca 1983. Zaradi bolezni in invalidnosti je zadnjih devet let preživel na fari kot upokojenec. V Starem trgu je preživel skupaj kar 36 let. Na mestu župnika v Starem trgu je zamenjal svojega predhodnika Alfonza Jarca, ki so ga premestili v Dragatuš, da bi pozidal od sovražnikovih letal porušeno cerkev - župnika Alfonza je takratna oblast na sojenju v Črnomlju obsodila na smrt.

Tudi Martin je v povojnih časih doživljal številne pritiske in moral gledati rušenje podružničnih cerkva. Še posebej ga je prizadelo podiranje velike cerkve v Nemški Loki. Ta nerazumljiva in vandalska dejanja so mu prizadela veliko telesnega in duševnega gorja, kar je škodilo njegovemu zdravju. V nemoči in iz obupa se je zaradi tega tudi večkrat napil.

Da bi lahko preživel, je tudi s pomočjo faranov na plitvi in skromni zemlji obdeloval župnijsko posest. Kmečko delo mu ni bilo težko, saj je prihajal z velike kmetije  in je bil vajen kmečkega dela. Ljudje so ga zaradi preprostosti, skromnosti, šegavosti in umnega kmetovanja imeli radi. Na daleč je bil tudi poznan po vzreji volov - eden njegovih volov je tehtal blizu 900 kilogramov.

Z vso močjo si je prizadeval, da bi kolikor toliko vzdrževal cerkve svoje župnije, vendar ga je ob vsakem nekoliko večjem popravilu oblast klicala na zagovor v Črnomelj. S svojimi prihranki in s pomočjo sorodnikov ter posameznih donatorjev je dal zgraditi v župnijski cerkvi nov oltar. Prva maša na tem oltarju je bila prav njegova pogrebna maša 17. marca 1983. Po maši so ga pokopali na tamkajšnjem pokopališču in mu kasneje postavili spominsko obeležje, žal na napačnem mestu, kar pa namerava popraviti sedanji župnik Jože Pavlakovič, sorodnik našega župnika Slavka Judeža.

Farani so mu pripravili lepo slavje ob njegovi zlati maši, ki jo je daroval 15. 7. 1979. Zlato mašo je Martin opravil na invalidskem vozičku. Na podobici, ki jo je dal natisniti ob zlati maši, je napis: Bogu hvala za vse! Njegov naslednik je v pridigi lepo orisal (žal pridiga najbrž ni ohranjena) njegovo zelo trnovo življenjsko pot in mu postavil nekaj zanimivih vprašanj, na katere je še bolj zanimivo odgovarjal. Naj navedem nekaj vprašanj in Martinovih odgovorov:

• Katero je bilo Vaše duhovniško življenjsko vodilo? - Vršiti svoje duhovniške dolžnosti, med vojno pa reševati in pomagati komurkoli.
• Kaj vas je najbolj razočaralo? - Nič, vedno sem zaupal, da bo Bog vse prav obrnil.
• Kaj vam je bilo v pretečenih letih najbolj boleče in najtežje? - Nikoli nisem bil zagrenjen, tudi med drugo vojno ne, čeprav sem bil v navzkrižnem ognju kar petih vojska.
• Kaj bi še enkrat povedali vsem tistim, ki ste jim bili  dušni pastir? - Moj zadnji pozdrav:« Na svidenje v nebesih!«
• Katera je danes vaša največja želja? - Da bi pogumno in prav nosil svoj križ do srečne večnosti.

Pavel Groznik

Viri: sorodniki, Jože Pavlakovič, župnik v Starem trgu