Ciril Zajec, Markčev s Pristave

Ciril se je rodil 4. julija 1905 v kmečki, drobno-obrtniški družini materi Mariji in očetu Francu na Pristavi. Bil je tretji otrok od skupno petih. Poleg obdelovanja majhne kmetije je bil oče tudi krojač, žnedar, predvsem za oblačila za delo na kmetiji.

Ciril je bil od mladosti krhkega zdravja, kar mu je povzročalo celo življenje veliko težav. Pri učenju pa je bil zelo uspešen. V osnovno šolo je hodil v vsakem vremenu mimo razvalin starega gradu v Višnjo Goro. Na pobudo in s pomočjo domačega župnika Konrada Textorja je nadaljeval študij in se po končani gimnaziji vpisal na ljubljansko bogoslovje.

V duhovnika je bil posvečen 5. julija 1931. Novo mašo je pel v domači župnijski cerkvi sv. Tilna 12. julija 1931. Po novi maši je bila na Pristavi pod kozolcem velika pogostitev, Neža Erjavec iz Kriške vasi je naredila za to priliko jušne rezance, nudelne, kar iz stotih jajc in si pri delu ožulila obe roki - po mnenju učiteljice gospodinjstva so bili nudelni enkratni. Leta 1942 so Italijani kot povračilni ukrep, ker so partizani blizu vasi ustrelili njihova dva vojaka, požgali celo vas, skupaj s kozolcem, pod katerim je bilo novomašniško slavje.

Kaplansko službo je Ciril opravljal v Tržišču, Borovnici, Rovtah in tudi Boštanju, od koder je bil leta 1936 premeščen na ekspozituro na Konjščico pri Polšniku. Leta 1941 so ga Nemci aretirali in poslali v nemško taborišče, kjer je veliko pretrpel, preživel tudi bombardiranje Dresdna, kjer je imel težjo nezgodo, nanj se je vsula večja plast zemlje in so ga morali reševati.

Po vrnitvi v domovino je prevzel 1945 župnijo Škocjan pri Turjaku. Zaradi šibkega zdravja ni mogel sam obdelovati župnijskega posestva, pri delu mu je pomagal brat Stanko z ženo Rozalijo. Nato pa je po dvanajstih letih prevzel župnijo v Ambrusu, kjer je ostal enajst let.

Zaradi telesne oslabelosti je predal župnijo svojemu nasledniku, sam pa se je zatekel v stiški samostan. Po smrti višjega vojaškega kurata iz Šentvida pri Stični ga je prevzela v oskrbo kuratova gospodinja Pepca in zanj skrbela do smrti. V Šentvidu je po svojih močeh pomagal tamkajšnjemu župniku. Šentviški domačin, duhovnik salezijanec Janez Zaletel, ima gospoda Cirila v zelo lepem spominu, pri mašnih daritvah mu je pogosto ministriral. Povedal je, da je gospod Ciril bil zelo plemenit in mil človek.

Po celoživljenjskem bolehanju je gospod Ciril zaradi oslabelosti srca umrl 19. junija 1974 v Šentvidu pri Stični. V tamkajšnji mrliški knjigi je natančno zapisano, da je dočakal 68 let, 11 mesecev in 15 dni. Pred smrtjo ga je semeniški duhovnik Janez Miklič mazilil in obhajal. Dva dni kasneje so ga pokopali na šentviškem pokopališču. Pogrebne mašne daritve je skupaj s številnimi duhovniki imel ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič. Na vzhodni strani cerkve je skupaj s številnimi duhovniškimi sobrati tudi njegov nagrobnik.

Pavel Groznik

Viri:
Alojzij Galič, Milan Muhič, duhovnik Janez Zaletel; pomoč pri zbiranju podatkov pa sta mi nudila tudi dekan Izidor Grošelj in škocjanski župnik Janez Selan.