Dva duhovnika Antona Nadraha iz višnjanske usnjarske rodbine
Leta 1748 se je v Višnji Gori rodil Anton Nadrah kot prvorojenec usnjarja Antona Nadraha in matere Margarete, dekliški priimek Turk, prav tako iz Višnje Gore. V domači višnjanski osnovni šoli se je izkazal z odličnim znanjem. Zaradi tega je takratni višnjanski župnik Jurij Zahbil staršem predlagal, da bistrega sina dajo v nadaljnje šole. Mladi Višnjan je nadaljeval šolanje na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Po študiju teologije je bil Anton kot 26-letnik posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v svojem rojstnem kraju.
Prvo duhovniško službo je eno leto opravljal v bližnji prafari Šentvidu pri Stični, nato tri leta v sosednji župniji Krka, kjer je veliko pomagal pri organizaciji romarskih pobožnosti, ki so bila v tistih časih še posebej priljubljena in so romarji množično hodili v župnijsko cerkev svetih Kozma in Damijana, zavetnika zdravnikov. Kasneje je bil duhovnik goriške škofije.
Zadnji znan podatek o gospodu Antonu pa je zanimiv pripetljaj iz Celovca, kjer je kot potujoči duhovnik poročil mlad par brez dovoljenja njunih staršev. Kako se je duhovnik pred starši izmazal v tem primeru, poročilo ne navaja, očitno pa je v njegovi dobi obstajala tudi potujoča duhovniška služba. Kdaj je zaključil svojo življenjsko pot in kje je njegov grob, pa zaenkrat nisem uspel ugotoviti.
Drugi Anton Nadrah se je rodil leta 1830, torej dobrih 80 let za prvim, tudi višnjanskemu usnjarju Filipu Nadrahu in materi Mariji Graul. Tudi ta Anton je bil bistre glave in je v domači osnovni šoli izstopal po svojem znanju in vedoželjnosti. To je kmalu zaznal tudi takratni župnik Janez Cigler, pisec prve slovenske povesti Sreča v nesreči in prijatelj blaženega Antona Martina Slomška, ki je predlagal, da Anton nadaljuje učenje na srednji šoli. Po njej je stopil v bogoslovje, ki ga je zelo hitro in uspešno dovršil in komaj dvaindvajsetletnik že bil posvečen v duhovnika.
Njegovi prvi kaplanski službi sta bili v Roću in Lanišču v hrvaški Istri, ki je v Avstro- Ogrskem cesarstvu večinoma spadala še v ljubljansko škofijo. Duhovniško službo je potem opravljal še v Škocjanu pri Divači. Domnevamo lahko, da je gospod Nadrah vedel za znamenite Škocjanske jame, ki so sedaj vpisane v svetovno naravno dediščino, in morda celo bil v njih. Njegova duhovniška pot se je nadaljevala v župniji Sv. Antona nad Koprom, kjer je na cerkvi tudi spominska plošča z njegovim imenom. Njegove tri zadnje župnijske službe so bile na Tržaškem: najprej v župniji Trebče, nato na Občinah nad Trstom in na koncu svojega službovanja je bil tudi prvi župnik novoustanovljene župnije Kontovel, kjer je umrl 1901 in je tam tudi pokopan. Zanimivo, da sta bila dva Višnjana ustanovitelja nove župnije: poleg gospoda Antona Nadraha v Kontovelu je to odgovorno nalogo slabo stoletje kasneje opravil tudi njegov someščan Rafko Groznik, prvi župnik župnije Veliko Ubeljsko pod Nanosom.
In na koncu še ta dodatek. Oba Antona sta skoraj zagotovo tudi sorodnika upokojenega stiškega opata Antona Nadraha, katerega predniki, tudi usnjarji, so se iz Višnje Gore preselili na Mrzlo Polje pri Ivančni Gorici.
Pavel Groznik
