Alojzija Štrubelj, Videtova iz Leskovca, sestra Dacija
Lojza, tako so ji rekli domači, sovaščani, sošolci, se je rodila leta 1910 v kmečki družini pri Videtovih v Leskovcu št. 6. Oče Jožef in mama Alojzija sta imela še sina Jožeta in hčerko Angelo. Ko je imela Lojza deset let, je njena mama umrla, oče se je ponovno oženil in v družini so se rodili še trije otroci: polbrat Janez ter polsestri Antonija in Ana. Lojza je poleg vsega kmečkega dela kot najstarejši otrok pomagala čuvati in vzgajati mlajše družinske člane. V višnjansko šolo je v vsakem vremenu skupaj z ostalimi šolarji iz vasi pešačila debelo uro hoda.
Od malih nog je zelo rada hodila k mašam v Višnjo Goro in še posebej v leskovško cerkev sv. Ožbolta. V svojem dekliškem srcu je vedno bolj jasno čutila klic, da bi šla med sestre usmiljenke. Tudi s pomočjo nasvetov domačega župnika Franca Vidmarja se je kot šestnajstletno dekle leta 1935 odločila, da stopi v red sv. Vincencija Pavelskega v Kamniku. Z veseljem je opravila vse potrebne obveznosti postulata. Po opravljenih obveznostih in zaobljubah je dobila ime Dacija.
Ker je bila vajena kmečkega dela, se je s svojim znanjem in sposobnostim izkazala pri delu na samostanskih poljih. Kmalu po njenem odhodu iz Leskovca jo je močno prizadela nenadna smrt polbrata Janeza, ki je umrl pri vsega 18 letih, še bolj pa smrt svojega brata Jožeta, ki je bil umorjen kot domobranec 1945 po koncu druge svetovne vojne. Družinskim tragedijam so sledili novi pretresi: zmagovita oblast je iz nerazumljivih razlogov kmalu pregnala iz Slovenije skoraj vse ženske in moške stanovske redove, presenetljivo pa je, da so sestre usmiljenke in druge redovnike sprejeli na Hrvaškem in v Srbiji, kjer so lahko opravljale tudi službe v javnih ustanovah. Sestra Dacija se je s sosestrami znašla v Zaboku na obrobju Zagreba, kjer so upravljale z graščino skupaj s polji. Dacija je glede na svojo prislovnično kmečko zdravo pamet dobila pomembno vlogo samostanskega ekonoma, kar je pomenilo prevzem vsega gospodarjenja za samostan. Pri tej nalogi je bila zelo uspešna.
Z domačimi je imela stalne pisemske stike. Na osnovi svojih izkušenj z vodenjem samostanskega gospodarstva jim je svetovala, kako naj kmetujejo, da bodo pridelki večji in delo lažje. Svetovala jim je tudi glede modernizacije kmetije. Hkrati pa je bila v pismih tudi samokritična: napisala je na primer, da jim je pred letom predlagala napačne predloge in naj jih ne upoštevajo.
Skoraj vsako leto je prišla domov za 14 dni. To je bil za domače vedno zelo vesel dogodek. Pripotovala je z vlakom, prtljago pa je vedno pustila pri Janku Zadelu - Kavščkovemu v Žabjeku in šla domov peš, da bi uživala na poti mladostne spomine. Domači so jo vedno z veseljem sprejeli in pohiteli po njeno prtljago, saj je bilo v njej veliko drobnih darilc, še posebej za sladkosnede otroke. V času dopusta je veliko učila domače in sovaščane, kako naj gospodarijo. Sestra Dacia je bila vsekakor zelo razgledana v gospodarjenju, še posebej v kmetijstvu.
Vedno je rada molila, za kar je imela še več časa v svojih starejših letih. Ko jo je v Zagrebu obiskal nečak Janez, sedanji gospodar na Videtovini, da bi ji predstavil svojo ženo, mu je teta rekla, da je izbranka natančno taka, kot jo je izmolila za novo gospodarico na svojem rojstnem domu!
Bila je tudi izjemna domoljubka. Z velikim navdušenjem je spremljala osamosvojitev Slovenije. Ko so sosestre molile za hrvaško državo, je večkrat rekla: Za Hrvaško ne bom molila, molila bom samo za mojo ljubo domovino Slovenijo!
Umrla je 3. avgusta 1993, v dopolnjenem 83. letu starosti.
Pavle Groznik
