Frančiška Brčan - Matiševa Francka, sestra Marija Nadja iz Zgornje Drage
Frančiška se je rodila prav na božič, 25. decembra 1909, na manjši kmetiji,v kateri je bilo šest otrok. Francka je bila prvi otrok. Ker v njenih časih seveda ni bilo otroških vrtcev, je morala svoji materi pomagati pri vzgoji in čuvanju mlajših bratov in sester ter bila materi v veliko oporo, mlajši člani družine pa so jo imeli neskončno radi. Kot mlado dekle je pogosto razmišljala, da bi bila rada misijonarka in pomagala ubogim ljudem. Pri svojih osemnajstih letih se je leta 1929 odločila, da gre med nune.
Njena prva pot na njeni življenjski odločitvi je bil stiški samostan. Po krajšem času in prvih pripravah so jo iz samostana napotili med frančiškanske sestre, kjer je dobila ime Marija - Nadja. Kmalu so jo poslali v Švico, od tam so jo prestavili v francosko mesto Lyon, kjer je delala v bolnišnici in pri tem dobila številne pohvale za svoje delo. Sestra Marija si je zelo želela, da bi bila poslana na misijonsko delo v Izrael. Ta želja se ji ni izpolnila, kar je vdano sprejela. Njena dokončna življenjska postaja pa je bilo veliko francosko pristanišče Marseille ob sredozemskem morju, v tamkajšnjem samostanu je vodila ekonomat in bila pri tem zelo skrbna in uspešna. Franckini predstojniki so kmalu ugotovili, da ima velike sposobnosti za delo z otroki. Tako so jo zaposlili v otroškem vrtcu, v katerem so bili otroci premožnejših meščanov. Tu so njene sposobnosti in izkušnje iz mladosti prišle do izraza. Otroci so jo imeli izjemno radi, prav tako tudi starši, ki so jo pogosto vabili na svoje domove in ji izročali hrano in oblačila za revne ljudi.
Staršem otrok, ki jih je vzgajala v vrtcu, je pripovedovala o svojem domu, starših, bratih in sestrah na majhni kmetiji v naši višenjski fari. Odločili so se, da ji z njihovimi prispevki omogočijo obisk svoje domovine. In tako je 1972, prvič po 43 letih obiskala svojo rojstno vas in faro. Obisk svoje domovine so ji še večkrat omogočili njeni hvaležni nekdanji varovanci, ki so medtem odrasli. Francka se je domov vedno zelo rada vračala. Ker je običajno prihajala sredi poletja, je rada pomagala pri delu, še najrajši pa je nabirala po bližnjih gozdovih gobe in iz njih kuhala odlične gobove juhe. Gobe je tudi posušila, jih v možnarjih stolkla v prah in jih odnesla v Francijo, s katerimi je razveselila svoje sosestre. Med svojimi obiski domovine je vedno obiskala frančiškanske samostanske skupnosti na Brezjah, Mariboru in Ljubljani in vedno tudi stiški samostan, kjer je pričela svoje 78 let dolgo posvečenost Bogu.
Francka je bila navdušena, da je njena domovina postala samostojna država in je zanjo, tako je pripovedovala svojcem, veliko premolila in zanjo prosila Boga. Domovino je zadnjič obiskala leta 1998, v svojem 89. letu starosti.
Sosestre so jo med drugim tudi izbrale, da je bila v njihovem imenu sprejeta pri papežu Janezu Pavlu drugemu!
V pozni starosti, ko so ji že pojemale moči, je bila v samostanu še dolgo samostanska vratarica. Pri 97 letih se je njeno življenjsko popotovanje zaključilo. Njene sosestre so se z veliko ljubeznijo in spoštljivostjo od nje zadnjič poslovile na samostanskem pokopališču.
Prepričan sem, da je iz naše fare bilo še več sester - usmiljenk. Kolikor to veste, mi sporočite, da tudi te predstavimo v našem Župnijskem zvonu.
Pavel Groznik
