Ivana Erjavec - Košemajeva Ivanka, sestra Makarija s Kalc na Vrhu
Ivanka se je rodila sredi prve svetovne vojne leta 1917 na ugledni kmetiji s Kalc na Vrhu. Bila je osmi otrok od skupno desetih. Že po končani osnovni šoli je čutila v sebi klic, da bi šla k sestram usmiljenkam v samostan. Prednica v samostanu je kmalu ugotovila, da je Ivanka zelo pridna, nadarjena za učenje in pripravljena pomagati vsem pomoči potrebnim. Zaradi tega jo je poslala v medicinsko šolo. Po noviciatu je dobila samostansko ime Makarija. Na glavi je nosila značilno belo pokrivalo, kornet.
Tik pred drugo svetovno vojno in med njo je delala na otroškem oddelku v ljubljanski bolnišnici. Po vojni so oblastniki zahtevali, da samostanske sestre v bolnici lahko delajo, če zamenjajo redovniška oblačila s civilno obleko. Sestra Makarija tega zaradi redovnih obljub ni hotela storiti, zato je morala zapustiti delo v bolnišnici. Ta oblastni ukrep jo je zelo prizadel, saj je z malimi bolniki delala z veliko ljubeznijo, a vse to je sprejela z božjo vdanostjo.
Kmalu je sledil naslednji udarec, ki jo je tudi hudo prizadel. Povojni oblastniki so sestram usmiljenkam vzeli še samostansko hišo. Sestre so se odločile, da se vrnejo na svoje rojstne domove, če je le možno, ali pa odidejo v Srbijo, kamor so jih tamkajšnje bolnice vabile. Ivanka se je vrnila na svoj rojstni dom na Kalce, zaselek na Vrhu. Svoje medicinsko znanje je z velikim veseljem tudi doma in v okolici nudila vsem, ki so potrebovali tako pomoč. Bolnikom je pomagala na najrazličnejše načine: z negovanjem, prevezovanjem, dajanjem injekcij… Poleg tega se je v samostanu naučila tudi šivati in bila spretna tudi pri tem.
Skrbela je tudi za vzgojo sedmih nečakov, otroci so jo vedno klicali teta. Spominjajo se, da je bila teta vedno stroga, a pravična. Doma so vsak večer molili rožni venec. Z njo so hodili k nedeljski maši v župnijsko cerkev, popoldne še enkrat k nauku, v Dedni Dol k šmarnicam, k žegnanjskim mašam v Leskovec in na Sela. Spominjajo se tudi, da so trije birmanci dobili ure, a jih je teta hitro pobrala, zaklenila in jim je dajala samo ob nedeljah, ko so šli k maši.
Po desetih letih, leta 1965, so se sestre njenega reda spet zbrale in si našle nov dom v Pekovi hiši v bližnjem Šentvidu pri Stični. Tam je sestra Makarija šentviškim duhovnikom pomagala pri poučevanju verouka. To delo je opravljala z veliko navdušenostjo in požrtvovalnostjo. Tam so jo njeni nečaki pogosto obiskovali. Sestram so prinesli razna živila, one pa so jim dale razne pletene izdelke, nogavice, jopice.
Po dvanajstih letih bivanja v Šentvidu je sestro Makarijo v starosti 60 let zadela kap. Nenadna smrt je prekinila njeno zvesto služenje Bogu in ljudem. Pokopana je v sestrskem grobu v Šentvidu pri Stični.
Po pripovedovanju nečakov Jožice in Jožeta zapisal Pavel Groznik
