Pevčevi rodni sestri Rezka in Ana-Manca, sestri usmiljenki
Terezija in Ana Zupančič iz Kriške vasi sta se odločili, da svoje življenje poklonita ljubezni do Boga in pomoči potrebnim.
Rezka se je rodila pred 120 leti, leta 1902, Ana-Manca pa štiri leta kasneje v verni in skromni kmečki družini Zupančič, po domače pri Pevčevih v Kriški vasi. Rezka se je za samostansko življenje odločila prva. Zaradi nadarjenosti in prislovične natančnosti so se njeni predstojniki odločili, da jo dajo v šolo za poklic laborantke v bolniških laboratorijih. Šolo je opravila z najboljšimi rezultati. Skoraj vse življenje je delala na Hrvaškem, v Osijeku in Zagrebu. V Osijeku jo je leta 1959 in leta 1960 večkrat obiskal v samostanski hiši nečak Jože, ki je bil v tem mestu na služenju vojaškega roka. Spominja se, da je bilo na ulici srečati usmiljeno sestro, oblečeno v redovniško obleko in glavo pokrito z belim pokrivalom kornet, čisto nekaj normalnega. Zaradi izjemnega spoštovanja njenih sosester in mimoidočih je spoznal, da je teta Rezka zelo spoštovana oseba, in je bil nanjo precej ponosen.
Po upokojitvi so Rezko njeni predstojniki prestavili v Zagreb, kjer je še vedno po svojih močeh opravljala za samostanski red pomembne naloge. Zaradi bližine Zagreba in upokojitve je lahko velikokrat obiskala svoje domače in svojo ljubljeno Kriško vas. Na svojem rojstnem domu so ji domači pripravili svojo sobo. Rada je domačim pomagala pri delih na njivah na kriški planoti. Vaške deklice je znala navdušiti in pritegniti z učenjem raznih ročnih del, pletenja, vezenja,... Z veliko ljubezni je obiskovala vaško cerkev sv. Marjete in župnijsko cerkev v Višnji Gori in tam živečo svojo sestro, Vovkovo mamo. Dočakala je častitljivo starost 96 let. Pokopana je v sestrskem grobu v Zagrebu.
Anina življenjska pot pa je bolj tajinstvena. Za redovniško življenje se je odločila kmalu po sestrinem vstopu v samostan. Po redovniških obljubah se je odločila, da bo svoje življenje posvetila širitvi Jezusove vere v Afriki in Južni Ameriki. Pri tem je bila zelo uspešna, vse kaže, da celo preveč in da nekaterim to ni bilo všeč in so jo po pripovedovanju v starosti 55 let, leta 1960, okrutno umorili. Njenega trupla niso nikoli našli. Po obvestilu o njeni smrti je navček v vaški cerkvi zazvonil, vaščani pa so rekli, da zvoni umorjeni Pevčevi Manci. Žal natančnejših podatkov o njeni tragični smrti domači niso nikoli dobili.
Po pripovedovanju nečakov Francke Žibert in Jožeta Zupančiča ter Rineževe Ivice zapisal Pavel Groznik
