Jože Erjavec, Krulčev gospod iz Nove vasi

Jože se je rodil 22. avgusta 1953 v kmečki družini »pri Krulčevih«, očetu Janezu in materi Pepci kot drugi otrok od treh. V osnovno šolo v Višnjo Goro je hodil mimo razvalin Starega gradu iz Nove vasi osem let peš v vsakem vremenu, štiri leta popoldan in štiri leta dopoldan, kar si današnji šolarji sploh ne morejo predstavljati. V šoli je bil vedno odličen. Po osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo v Ljubljani na Poljane. V času dijaštva je stanoval v malem semenišču pri sv. Petru v bližini bolnišnice. Tudi v gimnaziji je bil med boljšimi dijaki. Po maturi se je odločal med študijem teologije in fakulteto za matematiko in fiziko. Škof Lenič mu je predlagal, da naj s študijem matematike počaka eno leto, če bo videl, da študij teologije ni zanj. A je bil!

Na služenje vojaškega roka mu ni bilo treba iti, ker je imel od rosne mladosti težave z očmi in je nosil očala. Še pred svojim 24. letom je bil na praznik sv. Petra in Pavla 1977 posvečen v ljubljanski stolnici za duhovnika. Za svoje mašniško vodilo si je izbral misel Tenzinga: »Vse kar sedaj prosim Boga, je, da bi bil vreden tega, kar mi je dal doseči!«

Novo mašo je pel v domači višnjanski fari 3. julija 1977. Pridigar na novi maši je bil Janez Novak, Škantelov iz Kriške vasi, tradicionalni novomašniški križ pa mu je podarila rodna sestra Jožica. Na to nedeljo je bilo zelo vroče. Novomašniško gostijo so imeli pod domačim kozolcem v Novi vasi, ki so ga za to priliko podaljšali na oba konca. Na gostiji je bilo preko 150 ljudi.

Duhovniško službo je opravljal najprej kot kaplan v župnijah Gorenja vas in Leskovica, v Trnovem v Ljubljani, Dolenjskih toplicah in Šmartnem pri Litiji. Kot župnik je bil 15 let v župniji Šentjurij- Podkum, kjer je soupravljal tudi župnijo Konjščico, kar 23 let pa je vodil župnijo Šentlovrenc. Srebrni mašniški jubilej je Jože praznoval poleg praznovanja v svoji fari, tudi v svoji rojstni vasi na zahvalno in žegnjanjsko nedeljo v cerkvi, posvečena sv. Lenartu.

Gospod Jože je bil od malega zelo samostojen, kar mu je zelo prav prišlo tudi pri vodenju obeh župnij. Znan je bil po svoji dobrovoljnosti in je šale kar stresal iz rokava. Zaradi tega so ga vabili na več praznovanj novih maš ali drugih duhovniških jubilejev, da je »družbo gor držal«. Večkrat je tudi pripovedoval, da se mu je njegov mehanik pogosto opravičeval, da je zaradi dela stalno v umazani obleki in z umazanimi rokami - Jože pa ga je v šali nagovarjal, naj se vpiše na teologijo in bo kot duhovnik vedno čist. Predlog pa je mehanik z vso resnostjo sprejel in po študiju postal duhovnik in se prišel na Jožetov pogrebni dan še poslednjič poslovit od njega.

Dokler je bil zdrav, je veliko hodil po naših hribih in gorah. Večkrat se je povzpel na Triglav, dvakrat je bil tudi v Jeruzalemu. Za farane je organiziral in vodil več romanj, ki so se jih župljani zelo radi udeleževali. Večkrat je na predvečer Velike maše z župljani zvečer peš poromal na Zaplaz nad Čatežem. Bil je član društva konjarjev Krtina.

Imel je še eno dragoceno posebnost: ves čas duhovniške službe, ki jo je izvrševal skoraj 45 let, je dvakrat tedensko prihajal na svoj rojstni dom!

Zadnjih 15 let pa je bolehal za kronično obstruktivno pljučno boleznijo. Zadnjih sedem let je moral imeti stalno pri sebi nekaj kilogramov težko kisikovo bombo. V nedeljo, 12. junija 2022, se je njegovo življenje izteklo. Dva dneva pred tem se je v Ljubljani dobre volje udeležil še 50. obletnice mature.

V torek. 14. junija, je novomeški škof dr. Andrej Saje s 45 duhovniki opravil v naši župnijski cerkvi sv. Tilna pogrebno mašo v prisotnosti številnih faranov, tudi iz župnij Šentlovrenc in Podkuma. Škof je v pridigi lepo orisal Jožefovo uspešno duhovniško službo. Po maši so posmrtne ostanke gospoda župnika Jožeta položili v grob, tik ob kapeli na naši višnjanski božji njivi. Na podobici, izdani ob njegovi smrti, je zapisana lepa misel: »V Očetovo hišo se je vrnil.«

Po pripovedovanju Jožetovega brata Ivana zapisal Pavel Groznik