Janez Normali
Življenjska pot duhovnika Janeza Normalija je bila že od rojstva nekaj posebnega. Njegovi starši so živeli v hiši na začetku višnjanskega klanca proti Peščeniku. Zaradi nagle jeze in manjšega družinskega spora sta se starša s tremi otroci, mama pri tem v visoki nosečnosti, preselili na Spodnje Brezovo, kjer so prebivali v Koščarjevi kajži. Tam se je Janez rodil tri dni pred božičem, 22. decembra 1856. Po krajšem času se je družina vrnila na svoj dom, ki je bil znan pod imenom »Pri Rinežu«.
Pri Rinežu se hiša na tem mestu imenuje še dandanes. Pred prihodom železnice v Višnjo Goro konec 19. stoletja, torej do leta 1894 in še nekaj časa po tem, se je ves tovorni in osebni promet od Ljubljane proti Novemu mestu in naprej proti Hrvaški ter v obratno smer odvijal po deželni cesti mimo njihove hiše. Klanec je bil eden najtežjih in zloglasnih klancev na tej cesti, zato ga marsikateri voznik s svojo vprego ni zmogel, spretni gospodarji pa so s svojimi konji za plačilo takim voznikom pomagali »poriniti« navkreber.
V osnovno šolo je Janez hodil v Višnjo Goro. Veselilo ga je poučevanje. Usposobil se je za pomožnega učitelja in poučeval na več šolah, med ostalim tudi v Žalni v šolskih letih 1880 in 1881. Po nekajletnem učiteljevanju se je vpisal na ljubljansko teološko fakulteto in bil po uspešnem zaključku šolanja v mašnika posvečen dva dni pred svojim rojstnim dnevom, 20 decembra 1885.
Bil je kaplan v več župnijah in bil tudi nekajkrat župnik. Njegova zadnja župnija je bila Brezovica pri Trstu. Župnija je bila v Janezovih časih v Avstroogrski, sedaj naselje pripada Italiji. Bil je uspešen in priljubljen župnik, narodni buditelj in odličen vzgojitelj mladine, tudi zaradi izkušenj iz njegove predhodne učiteljske službe. Ustanovil je denarni sklad za uboge ter s temi in tudi lastnimi sredstvi pomagal revnim družinam. Po svojih močeh je pomagal tudi številni družini brata Franceta, ki je živel na domačem domu v Višnji Gori. Za svoje uspešno delo je prejel več visokih priznanj in odlikovanj takratnih državnih in cerkvenih oblastnikov.
Po krajši bolezni je umrl 11. januarja 1911 v 55. letu starosti. Po veličastnem slovesu od priljubljenega župnika so mu farani Brezovice kmalu postavili tudi lep spomenik, ki stoji še dandanes ob njihovi župnijski cerkvi.
Še ta zanimivost: krsto svojega očeta je kot duhovnik skupaj s še tremi brati nosil od doma do dober kilometer oddaljenega višnjanskega pokopališča in skupaj z brati tudi zagrebel očetov grob.
Pavel Groznik
Vir: Zapisi o Žalni, str. 192, 2018,
Ivica Zupančič, katere oče Janez je bil duhovnikov nečak.
