Maša za žrtve komunizma - 7. 6. 2026

Vsako prvo nedeljo v juniju se zberemo v cerkvi, kjer se daruje sveta maša za  žrtve komunistične revolucije v višnjegorski fari. Ob spomeniku pa jim namenimo molitev in spominsko počastitev.

Nagovor g. Cvetka Zupančiča:1

Spoštovane faranke in spoštovani farani!

Na seji župnijskega pastoralnega sveta smo se dogovorili, da se ob letošnjem spominu na žrtve komunistične revolucije, tukaj ob spomeniku spregovori nekaj besed. Razmišljal sem o tem kako bi povedal nekaj spravnega in pozitivnega. Vendar so bili dogodki tistega časa preveč kruti in žalostni, da se to tako ne da povedati. Vse kar so mi pripovedovali starejši ljudje, predvsem oče, vse kar lahko prebereš v knjigah, na spletu ali v raznih člankih, v revijah, je bila to ena sama tragedija in morija. Predvsem podeželski fantje in možje so se v tistem vojnem času odločali za manjše zlo. Razmišljali so kako preživeti do konca vojne in le redki med njimi so bili vojni navdušenci, katerih pa na rdeči strani ni manjkalo. Seveda, želeli so sprovesti revolucijo in priti na oblast, zato so začeli s številnimi zaplembami, mučenji, požigi in poboji nad običajnim civilnim prebivalstvom, kar je sprožilo neizbežen upor. Nastale so vaške straže in kasneje domobranstvo. Ko se je vojna približevala koncu je bil za slovensko-jugoslovanske komuniste samo en cilj, in sicer prevzeti oblast za vsako ceno ne glede na žrtve. Onesposobiti in pobiti vse, ki so jim nasprotovali ali se niso strinjali z njihovo ideologijo. Drugače si ne moreš razlagati dogodkov, ki so se dogajali po koncu vojne, torej po 9. maju 1945. V Sloveniji je po podatkih Slovenske Nove Zaveze; registriranih 750 prikritih grobišč, kjer je bilo pomorjenih najmanj 13.500 Slovencev. S Hrvati in Srbi skupaj je v teh grobiščih do 100.000 trupel. Med njimi sta 102 Višnjegorska farana, samo v vasi Leskovec jih je bilo 18 in v Dednem dolu 17. Niti pomisliti ne smemo, kako bi izgledale te vasi, če bi se to zgodilo danes.  Zato človek, ki te stvari vsaj malo pozna, težko razume:

• da ti pobiti še danes nimajo pravice do dostojnega pokopa,
• da nekdo še danes izjavlja, da je Ljubljana mesto herojev a za te žrtve ni mesta na Žalah,
• da se še danes postavljajo spomeniki revolucionarjem,
• da je to še danes nezaželjena tema v politiki, javnosti in medijih.

Zato bodimo hvaležni vsem, ki kakorkoli prispevajo k temu, da ohranjamo vsakoletni spomin tukaj ob spomeniku, z napisi imen, ki so jim bila na tako krut način vzeta življenja. Zahvala vsem, ki prostovoljno pristopite k organizaciji tega dogodka, prinesete rože, prižgete sveče in se jih spominjate v molitvi. Zahvala pokojnemu župniku Stanku Kastelicu, ki je leta 1994, skupaj s farani postavil ta spomenik. Če tega ne bi bilo, bi verjetno tudi spomin na naše pokojne farane bil bolj bled ali ga celo ne bi bilo več. Bodimo Bogu hvaležni, da naših generacij tako gorje ni doletelo in z ohranjanjem spomina nanje pričujmo in opominjajmo, da se kaj takega ne sme ponoviti. Hvala.

Cvetko Zupančič