Cerkev sv. Martina v Zgornji Dragi Cerkev stoji na ravnici v neposredni bližini kmetije Jančar in železniškega postajališča, v sicer zelo površinsko veliki vasi. Izgradnja cerkve je povezana z zgraditvijo stiškega samostana in njegovega arhitekta Mihaela, kar pomeni, da je bila cerkev zgrajena okrog 1150-1160 leta. V 18. stoletju je bila k cerkvi prizidana manjša lopa. Cerkev je bila zaradi svoje starosti in velike umetnostne in zgodovinske vrednosti velikokrat prenovljena. V cerkvi so delno ohranjeni ohranjeni fragmenti slik narejenih na belež. Cerkev je edina ohranjena romanska podružnica na širšem območju, romanski obok v ladji pa ji daje še posebno pomembno mesto v celi državi. Cerkev je omenjena v vseh zgodovinsko umetnostnih slovenskih publikacijah. Glavni oltar je posvečen sv. Martinu Žegnanje je v nedeljo po 11. novembru, ko je god sv. Martina   Sv. Martin Z dvanajstimi leti je Martin prosil za sprejem med katehumene. Šest let se je pripravljal na krst, s petnajstimi leti pa je, na očetovo željo, stopil v državno vojsko in postal častnik. Zaslovel je kot skromen človek čistega življenja in ljubezni do bližnjega. Ko je bilo mogoče, se je poslovil od vojaške službe in se odpravil v Poitieres k slavnemu Hilariju, ter postal njegov učenec. V želji, da bi postal misijonar, se je vrnil v svojo domovino, Panonijo. Zaradi hudega nasprotovanja arijanskih krivovercev pa se je moral umakniti in je nekaj časa živel kot puščavnik med menihi blizu Milana, pozneje pa na otočku Gallinario pri Genovi. Ko se je škof Hilarij vrnil iz pregnanstva v Poitieres, se je Martin vrnil k njemu, da bi mu pomagal. Ni pa se hotel odpovedati samoti, zato si je zunaj mesta, v kraju Liguge, postavil celico. Iz te se je kmalu razvil znameniti samostan, prvi v Galiji, ki je imel velikanski vpliv na verski razvoj. Martina so leta 371 izvolili za škofa v Toursu. Bil je priljubljen in zvest pastir svoje črede, zvest svojemu, asketskemu načinu življenja. Trideset let je vodil škofijo v težkih razmerah: ljudje so ga ljubili kot svojega očeta, povsod so ga spremljali čudeži, ozdravljanja, pa tudi nasprotovanja in zasmehovanja klera, ker je živel kot puščavnik in spokornik. Martina to ni motilo, je pa znal biti po vojaško strog, ko je bičal njihove razvade in pohlep, ali ko je šlo za obrambo prave vere. Umrl je v visoki starosti in je eden prvih svetnikov, ki mu je Cerkev priznala čast oltarja, čeprav ni bil mučenec. Ime: Izhaja iz latinskega imena Martinus, ki pomeni »Martov, pri padajoč bogu vojskovanja Martu«. Rodil se je okoli leta 316 v kraju Sabaria, danes Sombotel na Madžarskem, umrl pa 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu v Franciji. Družina: Martinovi starši so bili pogani, oče je bil vojaški tribun v cesarski vojski. Zavetnik: škofij Rottenburg-Stuttgart in Mainz, Gradiščanskega, kantona Schwyz; vojakov, konjenikov in jezdecev, konj in kovačev, orožarjev, tkalcev, strojarjev, krojačev, pasarjev, rokavičarjev, klobučarjev, klicarjev, hotelirjev, mlinarjev, izdelovalcev krtač, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev, popotnikov, revežev in beračev, ujetnikov, abstinentov, domačih živali in gosi; priprošnjik proti izpuščajem, kačjemu piku in srbečici, za dobro rast na polju. Upodobitve: Na nekaterih ga prikazujejo kot rimskega vojaka na konju, kako z mečem trga svoj plašč, da bi ga delil z revežem na tleh; drugje pa je prikazan kot škof, ki ima ob nogah gosko. Upodabljajo ga tudi, kako obudi mrtvega dečka, kako podira malikovalsko drevo, v pogovoru z Brikcijem; njegovo smrt in poveličanje. Čudeži: Najbolj znan dogodek je gotovo, kako je z beračem delil svoj vojaški plašč; nič manj znana pa ni legenda, kako se je po izvolitvi za škofa v Toursu skril med jato gosi, gosi pa so ga z gaganjem izdale. Običaji: Pri nas je najbolj znano, da se na martinovo »mošt spremeni v vino«. Ljudje se veselijo dobre letine. V času tlačanstva je bil to čas za oddajo dajatev. Pri martinovanju ne sme manjkati Martinova gos, znani so tudi Martinovi sejmi. Pregovori: Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima. Kakršen je martivšek, tak je sušec mesec. Vir: Družinahttps://zupnija-visnja-gora.rkc.si/index.php/content/display/108