Zanimanje za okultizem in paranormalne pojave je v zadnjih desetletjih izredno naraslo. Vedno več ljudi, razočaranih nad večstoletno vero v vseobsegajoči razum, se zateka k tovrstnim razlagam in rešitvam, k neznanemu, skrivnostnemu, iracionalnemu. Marijan Veternik je navedel podatke, da 200.000 Slovencev vsak dan kliče vedeževalce, 20 milijonov ljudi v Evropi pa se ukvarja z okultizmom. Kaj vse ti pojavi so? Kako naj nanje gleda kristjan? Kako pomagati mlademu človeku, ki se je zapletel v okultno? Vse to so vprašanja, na katera so odgovarjali gostje prvih treh Nikodemovih večerov v Ljubljani – profesor moralne teologije Marjan Turnšek, psihoterapevt Bogdan Žorž in eksorcist Marijan Veternik. Kaj je paranormalno? Marjan Turnšek je natančneje spregovoril o paranormalnih pojavih, ki ne sodijo čisto v okultno. Razložil je, da so to »normalni pojavi, ki se pojavljajo in jih lahko beležimo, ne gre samo za namišljene pojave. Para pa so zato, ker jih še ne znamo razložiti. Ker še ne poznamo vseh naravnih zakonov, tudi ne moremo reči, da jih ne bomo znali razložiti čez nekaj časa.« Zato tudi ni upravičeno reči, da so ti pojavi proti naravi, ne nazadnje, »če bi Bog nekaj delal proti naravi, ki jo je ustvaril, bi to bilo kontraproduktivno za Boga – kakšen pa je ta Bog, ki se je prej zmotil, da mora sedaj popravljati na izreden način! Takšen protinaravni dogodek pa bi tudi človeka postavil v kot pred Bogom, da bi ga moral priznati; vera pa je lahko le svobodna privolitev drugemu, iz ljubezni.« Turnšek je tako opredelil področja, kjer se srečujemo s paranormalni pojavi: 1. Področje karizmatičnega in čudežnega – gre za čisto versko področje, ki seže do skrajnih pojavov, kot so lebdenje, levitacija, materializacija, vse to srečamo tudi znotraj vrhunskih mističnih doživetij; 2. področje magije in vedeževanja; 3. področje, ki ga povezujemo z duhovi, spiritizem, doživljanje ob angelih, hudih duhovih; tu se dogajajo spiritistične seanse, znotraj njih pa vse od vedeževanja, vpogleda v preteklost in prihodnost, prikazni, razne operacije na telesu brez kirurških instrumentov; parapsihološki pojavi; 4. demonski pojavi – z njimi se ukvarja demonologija, praktično (s posledicami) pa eksorcisti. Čudeži in karizme Na tem področju je Turnšek opomnil, da tudi Kristusovi čudeži nastopajo kot paranormalni pojavi, ki jih ne znamo razložiti. Takšni čudeži se dogajajo tudi danes. Poznamo karizme, kot je beseda modrosti, jasno spoznanje, uvid o neki situaciji, vedno več je primerov nenavadnih ozdravitev znotraj nekega verskega konteksta (obstajajo pa tudi tiste zunaj) … A Turnšek opozarja: »Nikakor ni cilj nekega čudeža samo tisti dogodek, ki se zgodi, ampak ima ta dogodek cilj pokazati živo delovanje Boga, pokazati na presežne stvari in človeka odpreti v (za)čudenju v odnos s tem Bogom.« Tudi sadovi čudežev in karizem so verski, gre za »poglobitev integritete človeka in tudi njegovega odnosa z Bogom«. Satanizem Kristjani verujemo v obstoj duhovnih bitij – govorimo o svetu svetlobe in teme, nasprotju med dobrim in zlom – s tem pa tudi v duhovni boj med njima. Nasproti čudežev, ki človeka odpirajo Bogu, je satanizem, kjer gre za področje, teme, okultnega … Pri samem satanizmu gre, kot pravi Veternik, za narobe religijo – namesto k dobremu teži k zlu, osebni odnos pa vzpostavlja s hudobnim duhom namesto z Bogom. Za primer na področju satanističnega, okultnega Turnšek navaja uroke: »Človek, prepojen s satanskim sovraštvom, lahko z zlorabo svoje svobode stori najbolj perverzna dejanja, tudi takšna, s katerimi kliče in zarotuje peklenske duhove, da bi svoje delovanje še posebej usmerili na določene ljudi. Najbolj znan pojav nam je mogoče vudu magija, ko žrtve, ki so predstavljene ali s fotografijo ali z neko lutko, postanejo žarišča, izhodišče zlega, ki se nanje prenaša prek obreda – bodisi z buciko, vrvjo, drugimi metodami.« Magija in vedeževanje Tudi te sposobnosti prikazuje že Sveto pismo in jih zelo jasno obsoja kot idolatrijo, kot primer, ko se človek obrne stran od Boga in začne slaviti in častiti druge nepoznane sile. Turnšek pravi: »Bistvo magije je v verovanju, da je neko nadnaravno silo, ki je neodvisna od Boga, mogoče ujeti in si jo pod-rediti ter jo uporabiti za slabo drugemu.« Področje »duhov«, spiritizem Kristjani verjamemo v možnost sodelovanja in posredne komunikacije med nami in umrlimi ter med angeli oz. demoni in nami. Tudi v Svetem pismu so primeri, ko se mrtvi javljajo, a kot pravi Turnšek, je krščansko prepričanje povsem nasprotno spiritizmu. Spiritisti s svojim hotenjem kličejo duhove, da bi od njih izvedeli skrivnosti iz preteklosti, o prihodnosti … »Noben človek sam ne more prestopiti razlike med zemeljskim načinom bivanja in načinom bivanja po smrti, le Bog lahko da dovoljenje posameznikom, da se nam posredno javijo, če misli, da je to potrebno. Ob klicanju duhov lahko z neko gotovostjo rečemo, da to ni potrebno, Bog gotovo ne more odgovarjati na take naše zahteve, da bi se nam mrtvi vedno javljali in razodevali določene podatke.« Opisal je primer, ko se je na takšni seansi pojavil duh ženske, ki naj bi umrla, dajal sporočila, imel vedenje o teh osebah, nadlegoval moža in ženo (po grožnjah in morastih sanjah so ji ostale celo zdravniško potrjene sledi davljenja), nazadnje pa se je izkazalo, da ženska sploh ni umrla. Tudi Veternik je prepričan, da se na teh seansah ne oglaša duh tistega, ki ga kličemo. Turnšek se je dotaknil tudi personifikacije, pojava, ko nekateri svoje mentalne stvaritve ali projekcije personificirajo. Gre za srečevanje raznih vil, škratov, takšnih ali drugačnih pravljičnih bitij, ki pa imajo neki vpliv, posledice, stvari se začnejo dogajati, predstave dobijo moč, avtonomijo in lahko celo ubijajo. Turnšek pravi, da je tu sicer lahko v ozadju avtosugestija (lahko tako močna, da vodi celo v smrt) ali pa sugestija v hipnozi, težko pa je pojav zares razložiti. Opisal je še pojav prepojenosti, ko se na določenih krajih, v prostorih (hiše, gradovi, samostani, ruševine …) dogajajo nenavadne stvari, pojavi (ropot, veter, dež, prebujajo se občutki …). »V demonologiji temu pravimo infestacija kraja ali prostora, gre za neko motnjo prostora in vsaj primeri, ki so raziskani in preiskani, pokažejo, da so se tu dogajali ponavljajoči se zločini ali hude zlorabe.« Zelo znan je primer bermudskega trikotnika, kjer se po opravljenem eksorcizmu na kraju velikih zločinov iz preteklosti (metanje sužnjev v morje) skrivnostna izginotja niso več ponavljala. Še en zanimiv pojav je t. i. bilokacija, sposobnost, da je človek hkrati na več krajih. Lahko gre za občutek izhajanja iz samega sebe, zapuščanje prostora in komunikacija od drugod, druga možna oblika pa je ta, ki jo srečamo tudi pri svetnikih. Za p. Pija je jasno izpričano, da je večkrat imel to karizmo, dokumentiran je primer, ko je maševal v kraju San Giovanni Rotondu in bil hkrati v pisarni pri papežu Janezu XXIII. Parapsihološki pojavi Gre za dve vrsti pojavov; v prvi neka zunajmentalna resničnost vpliva na zavest človeka, v drugi pa človekova zavest in volja vplivata na zunanje resničnosti. Med prvimi srečamo pojav telepatije (prenos misli na daljavo brez do sedaj znanih posrednikov), psihoskopija (poznanje osebe, ki je odsotna, s pomočjo nekega njenega predmeta), radiostezija (odkrivanje podzemnih tokov ali sevanj), jasnovidnost … Jasnovidnost se lahko dogaja tako znotraj verskega odnosa z Bogom kot tudi znotraj delovanja hudobnega duha. Kot pravi Turnšek: »Taki ljudje so v napadu hudobnega duha sposobni zelo jasnovidno napovedati določene stvari.« Veternik pa je razložil, da so vedeževalci pogosto naredili proces iniciacije in imajo vednost zaradi povezanosti z nekim duhom: »Z obiskom teh oseb zato lahko odpreš vrata, da zlo vstopi v tvoje življenje.« V drugi sklop pa sodijo fotogeneza (sposobnost prenosa svetlobnih žarkov), telekineza (premikanje predmetov na daljavo) in psihokineza (isti pojav kot telekineza, le da se človek svojega delovanja ne zaveda). Psihokineza je tudi eden izmed možnih odgovorov na pojav t. i. poltergajsta ali ropotajočega duha, ko predmeti letijo po zraku. Turnšek še opozarja, da so pri vseh teh pojavih tudi velike zlorabe, marsikdaj ljudje tudi sami uprizorijo pojave. »Moram opozoriti, da vsem pripovedovanjem ni treba verjeti, prej manj verjeti, dokler se osebno ne prepričaš.« Naslednji pojav je materializacija, proizvajanje predmetov z močjo misli. Tudi nekateri vzhodni jogiji materializirajo kakšne manjše stvari, Turnšek pa meni, da pojav niti ni tako nenavaden, saj ga poznamo že iz Jezusovega življenja ali iz življenja svetnikov. Za don Boska vemo, da je z nekaj deset hlebčki nahranil nekaj sto fantov na oratoriju, potem ko je prejšnji dan neuspešno zbiral denar za hrano. Zvečer je v veri rekel: »Gospod, ti fantje so tako ali tako bolj tvoji kot moji; kar imam, imam …« Zjutraj je začel deliti hlebčke in jih ni zmanjkalo. »Če gledamo kot parapsihologi samo kot pojav,« pravi Turnšek, »bi lahko rekli, da gre za materializacijo, ki pa v tem primeru spada med karizme, ker ga je Bog hotel v določenem trenutku in kontekstu za določen cilj, ki je dolgoročno gledano dober.« Tudi pri izganjanju hudobnega duha se včasih kot odgovor na kakšno vprašanje materializira določena snov, prek katere je dobil moč nad človekom (npr. človek izbljuva uročeno hrano, ki jo je zaužil pred 20 leti, iz dela telesa izhajajo žeblji, bucike in se potem odkrije, da se je izvajala magija na vudu lutkah na tistih mestih). V to področje spada tudi sposobnost zdraviti bolne takrat, ko ne kličemo ne Boga ne hudobnega duha. Turnšek pravi: »Gre za neko naravno sposobnost zdravljenja, nekateri to imenujejo bioenergija, čeprav je to zelo tvegan pojem. Bios je življenje in življenjska energija ni nič drugega kot življenje. Kdor ima oblast nad bioenergijo, ima oblast nad življenjem. V krščanskem pojmovanju pa samo Bog je in daje življenje. Če bi bil bioenergetik res sposoben upravljati z bioenerigjo, življenjem, bi v bistvu nadomestil Boga.« Z bioenergijo pa danes poimenujemo tudi kakšne stvari, ki so lahko čisto naravno alternativno zdravljenje, npr. pranoterapija, ki je zdravljenje z dotikom ali drsenjem rok. Turnšek opozarja, da lahko postane ta stvar za kristjana nevarna takrat, ko jo začne terapevt razlagati s kakšnim pogledom na svet, ki ni krščanski, in ga na ta način neopazno odvede iz krščanskega načina pojmovanja sveta in samega sebe, to pa pomeni tudi oddaljevanje od Boga, kar je za kristjana negativno. Kristjanov pogled Turnšek loči med spontanimi in hotenimi paranormalnimi pojavi; slednji so nevarnejši. Gre za to, da začne človek te pojave iskati, nabirati literaturo, vaditi, hoče jih imeti. »V želji, da bi imel to moč in vpliv tudi na druge, pa lahko zapade v željo po oblasti nad drugimi, kar je negativno, človeka oddalji od njega samega in pripelje tudi do skrajnih meja uničevanja sebe in drugih.« Drugo pomembno merilo je izvor teh pojavov, ki je lahko trojno: lahko prihajajo kot poseben dar od Boga, lahko iz bolj razvite naravne sposobnosti (že od rojstva naprej in jo v nekem trenutku človek odkrije), tretja možnost pa je, da izhajajo iz delovanja hudobnega duha. Ker je razlikovanje izredno težavno, Cerkev vedno svari, naj bi bil kristjan zelo previden pred temi pojavi; da jih posebej ne išče, če pa že naleti na kak tak spontan pojav ali dar v sebi, je zelo primerno, da ga najprej in takoj izroči Bogu: »Gospod, če ta dar ni od tebe, če ne želiš, da bi se z njim udejstvoval, ga odvzemi.« Turnšek priporoča, da se k tistim, ki te izročitve niso pripravljeni narediti, ne zatekamo po pomoč. Sicer pa krščanska vizija odnosa do teh pojavov izhaja iz človekovega dostojanstva. »Vedno, kadar mi neki pojav odvzame tisto, kar me dela bolj človeka: jasno spoznanje, sposobnost svobodne odločitve in izbire in kadar so vmes transi, hipnoza, stanja, v katerih se ne morem svobodno odločati, so to stanja, ki jih krščanstvo odsvetuje,« opozarja Turnšek. »Pojavi, ki zahtevajo, da se človek prepusti, dá na razpolago, so lahko zelo nevarni, ker je takrat duhovno nezaščiten v sebi, takrat lahko nenadzorovano vstopi vanj marsikaj.« Kristjan mora ohraniti svoje bivanje na ravni ljubezni, ljubezen pa je svobodna podaritev celotnega človeka – telesa, duše in duha. Ne bojte se! Čeprav je kristjanova drža po Turnškovih besedah drža previdnosti, pa so vsi trije predavatelji menili, da strah pred temi pojavi ne sodi vanjo. Žorž je bil še posebej kritičen do pretiranega zavračanja, strahu, zanikanja problema in predsodkov do vsega novega s strani cerkvenega občestva. »Ob vsem novem, kar prihaja v naš prostor, pa je treba priznati, da je tudi veliko dobrega, da ne prihaja samo slabo. Težavo vidim zlasti v tem, da se postavlja kot izrazita krščanska drža obramba, braniti svoja načela; sam menim, da ta drža ni v skladu s Svetim pismom in učenjem prve Cerkve.« Še posebej je izpostavil Pavlovo misel: »Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite.« Opozarja, da ni dobro odklanjati in zavračati neznanega, samo zato, ker tega ne poznamo. Kako se rešiti ali pomagati? Najpreprostejši odgovor se glasi: s pravim krščanskim življenjem. Veternik pa med rednimi sredstvi odrešenja našteva spoved, molitev za notranje ozdravljenje in osvobajanje, tudi bolniško maziljenje (saj gre za duhovno bolezen), redni obisk nedeljske maše in sveto obhajilo, redno vsakdanjo molitev, branje Svetega pisma, odpuščanje, dobra dela in ljubezen do bližnjega. Molitev eksorcizma je potrebna le v skrajnih primerih. »Paranormalno področje ni samo po sebi bavbav, zato tudi kristjan nikogar kar tako ne zavrača, tudi če ve, da se ukvarja s temi pojavi … Morda mu je bil poslan zato, da se bo lahko začel o teh stvareh pogovarjati, nanje širše gledati, razumeti to področje, in če bo ugotovil, da je zanj lahko usodno in nevarno, mu bo pomagal iz tega izstopiti,« o odnosu do vpletenih v okultno pravi Turnšek. »Kjer pa srečamo ljudi, ki so že zasvojeni s temi pojavi in so že vidne negativne posledice, pa je kristjan poklican, da temu človeku konkretno pomaga. Poleg pogovora je molitev zanj izrednega pomena; če je ta človek kristjan, pa je še bolj pomembno, da ga spodbudimo, da začne krščansko živeti.« Ljudje, zaznamovani z zlom, so marsikdaj tako ujeti, zasužnjeni, da sami ne morejo več ven. Popolnoma napačna reakcija se Turnšku zdi to, da nekdo povsem nepreverjeno vsepovsod vidi hudiča. »To je lahko ravno tako usodno, kot če ga ne vidimo. Tudi to je voda na njegov mlin: videti hudiča ali vedeti, kje je, to je gotovo laž, ker ni tako neumen, da bi se nam dal tako očitno spoznati na vsakem koraku. On se vedno skriva, je vedno lažnivec, prevarant …« Žorž tudi meni, da je negativen, odklonilen odnos do mladih, ki brodijo po tej kalni vodi, nesprejemljiv. Na ta način rešujejo svoje stiske, gre za hlastanje po duhovnosti, le v napačno smer; iščejo hitre rešitve, jasnost, moč, varnost, smisel, srečo, zadovoljstvo (brez napora), veličino, lastno (več)vrednost … Ker jim odrasli ne znajo pomagati pri iskanju odgovorov, iščejo sami rešitve drugje. Zavzeti je treba spoštljiv odnos do njihovega iskanja, dopustiti tudi, da včasih iščejo na napačnih koncih, in ponuditi pomoč, ko jo potrebujejo. Mlade je treba opogumiti, da spregovorijo o lastni zmedi, pokazati zanimanje, spoštovanje in spregovoriti tudi o lastnih stiskah … Narobe pa je obsojati. Učinkovita pomoč je tudi sprememba lastnega načina življenja in to, da včasih stopimo iz varnega zavetja svoje drže in sledimo Jezusovemu navodilu, pojdite po vsem svetu, kar pomeni tudi pogumno zakorakati v področje, ki ga ne poznamo …    Povzeto Družina, 2005https://zupnija-visnja-gora.rkc.si/index.php/content/display/159