Zavedajoč se minljivosti pomislimo na eno najpomembnejših prelomnic v našem življenju "Odhod v večno življenje". S tem je neločljivo povezan obred pokopa. Stališča so različna ali običajen pokop, morda upepelitev? Pred kratkim sem zasledil na radiu krajši prispevek o "diamantnem pokopu". To je postopek, ko iz pokojnikovega pepela ob visokem tlaku in temperaturi "ustvarijo" najprej grafit in nato diamant, ki ima lahko ocenjeno vrednost do enega karata. Na vašo odločitev vam ga ustrezno brusijo v želeno obliko. Končno oblikovan diamant vam pripeljejo domov, kjer ga lahko tudi shranite. Postopek izveden v Švici traja do devet mesecev, zanj je potrebno odšteti do 10.000€. Kar streslo me je ob poslušanju oddaje. A na tem svetu ne more ostati nobena stvar sveta?, pomislim. To me je tudi spodbudilo, da sem pobrskal po prispevkih iz uredništva Družine o stališču Cerkve do pokopa. Prispevek je starejši, vendar vsebina aktualna. Štefan Pintarič     Kakšen pokop priporoča katoliška Cerkev?     29.10.2006 Kristjani verujemo v »vstajenje mesa«, kakor izpovedujemo v veroizpovedi. Ali bo imel način pokopa umrlega kakšen vpliv na njegovo vstajenje ob koncu sveta? Sveto pismo jasno poudari, da je zadnje dejanje našega telesa spremenitev v prah in pepel in da se vračamo v zemljo, od koder smo vzeti. Čeprav pepel ni telo in telo ni pepel, ju izročamo zemlji v upanju na vstajenje »mesa in večno življenje«. Tako ne moremo govoriti o kakšnem vplivu na vstajenje, če je bil nekdo upepeljen ali če je bil položen v zemljo s telesom. Glede vstajenja imamo le zagotovilo, da bomo deležni poveličanega telesa, ki ne bo podvrženo času in prostoru ter zakonitostim narave, ampak bo dokončna oblika bivanja v Bogu. Način pokopa ne more vplivati na vstajenje, vpliva pa na tiste, ki spremljajo pokojnega ob slovesu oziroma ob pogrebu. Namreč med obredom pokopa telesa in obredom pokopa pepela gre za simbolično neskladje, saj so drže svojcev in vseh navzočih pri pogrebu do pepela drugačne kot drže do telesa. Razlika je povezana z identiteto pokojnika. Pepel predstavlja manj osebno ali bolj oddaljeno identiteto pokojnika in ne vzbuja enakih čustev in odnosa kot mrtvo telo. Takšno neskladje je tudi med grobom, ki je sprejel mrtvo telo, in grobom, ki je sprejel upepeljeno telo. Prav slednji dopušča malo simboličnih razsežnosti za jezik vstajenja. Zato tudi motiv smrti in vstajenja v perspektivi praznega groba kot tudi sveti krst v luči Kristusove smrti in vstajenja ter evharistija kot obhajanje velikonočne skrivnosti najdejo z upepelitvijo na simbolični ravni veliko neskladje ali celo nasprotje. Upepelitev je neke vrste končno in zaključeno dejanje, neosebno, hitro in manj čustveno kot pokop, ki je manj končen in bolj naraven. Zadnji čas postajajo žarni pokopi vse bolj pogosti. Kakšen pogreb priporoča katoliška Cerkev? Osnovni krščanski pomen izročitve telesa pokojnega v grob je posnemanje izročitve Kristusovega telesa v grob, kar ima globok simbolni pomen. Vrh tega ima človeško telo v krščanski misli pomembno mesto, saj je »tempelj Svetega Duha«. Zato so kristjani s telesi umrlih zmeraj ravnali z velikim spoštovanjem. Če primerjamo pokop telesa in dejanje upepelitve, vidimo, da je pri pokopu telesa čas smrtnega procesa relativno dolg, ustrezen notranjemu dojemanju tistih, ki sočustvujejo s pokojnim, medtem ko je pri upepelitvi ta čas srečevanja s smrtjo zelo kratek. V uri in pol in telo postane prah. Tako je upepelitev diametralno nasprotna grobu. Pokop telesa je nekaj »naravnega«, medtem ko je upepelitev vstop v industrijsko tehnologijo (krematorij). Da prihaja danes vse več do žarnih pogrebov, mislim, da ne gre za neko teološko opredelitev, zato tudi Cerkev ne nasprotuje žarnim pogrebom. Sporno je lahko le to, da se mnogi odločajo zaradi tega, ker je tak pogreb cenejši, manj boleč in bolj higienski – kot pravijo, kar pa je le pretveza za utišanje najglobljih čustev do umrlega. Še bolj sporno pa je to, da se nekateri odločajo za upepelitev svojcev z namenom, da se jih tako takoj znebijo. Danes imamo že kar nekaj pokopališč, na katerih je urejen kraj raztrosa upepeljenega telesa pokojnika. Ali Cerkev dopušča razpršiti pepel in ali je razpršen pepel tudi razpršen spomin? O dopustnosti upepelitve in razpršitve pepela nam Cerkev v Zakoniku cerkvenega prava kan. 1184, pove le to, da je treba odreči cerkveni pogreb le tistim, ki so se dali upepeliti iz krščanski veri nasprotnih razlogov, to je, če bi pokojnik zahteval upepelitev zato, da bi poudaril lastno nevero v posmrtno življenje. Podobno lahko rečemo za raztros. Če bi kdo zahteval raztros, da bi poudaril popolno izničenje osebe (duše), ni dovoljen cerkveni pogreb. Še bolj vprašljiva je želja biti raztresen po gorah ali v morje, saj je v takšnih primerih posebej poudarjena ljubezen do gora ali do morja, to je želja ostati povezan s tistim, s čimer sem bil povezan v tukajšnjem življenju. Pri tem je navadno povsem odmišljeno upanje na življenje s tistim, ki je Življenje. Zaradi tega novi obrednik naroča, da se opravi pogrebni obred pred upepelitvijo in da duhovnik naj ne sodeluje pri raztrosu v morje, po gorah ali kje drugje. V primeru raztrosa na pokopališču pa duhovnik lahko vodi pogrebni obred, je pa rečeno, da tak pogreb ni najbolj primeren. V primeru upepelitve se pojavlja še nova možnost ravnanja s pepelom in se zdi tudi nekaterim kristjanom pozitivno sprejemljiva in sicer to, da bi imeli žaro s pepelom pokojnega kar doma. Takšna odločitev je v okvirih krščanske teologije nesprejemljiva, saj gre za popolno privatizacijo in za tuzemeljsko osrediščenost identitete mrtvega. Današnja zakonodaja v Sloveniji še ne dovoljuje hranjenja žare doma. Ob prazniku vseh svetnikov se kar samo po sebi poraja vprašanje, kako bo z našim vstajenjem od mrtvih. Ali bodo na koncu sveta dobili drugačna telesa in bodo bivali na drugačen način, kot bivajo sedaj? Na prvi november Cerkev ne obhaja spomina »zbora svetnikov«, to je tistih, ki jih je Cerkev razglasila za svetnike in jih s tem postavila za zgled krščanskega življenja, ampak vseh svetih, ki so že pri Bogu. To pomeni, da so v ta spomin zajete brezštevilne množice, med katerimi so tudi naši sorodniki, ki so bili »po milosti zedinjeni z umrlim in vstalim Kristusom« in uživajo Božjo slavo in prosijo za nas. Kakšno bo naše vstajenje od mrtvih, presega našo domišljijo in ostaja skrivnost. Vemo le, da bodo naša telesa »preobražena« po podobnosti s Kristusovim »poveličanim telesom«, to je, da bodo preobražena v »duhovno telo« (1Kor 15,44). Kdaj se bo to zgodilo? Sveto pismo nam pravi, da na dokončni način šele »poslednji dan« (Jn 6,39–40.44.54), to je ob koncu sveta. Ne moremo smiselno govoriti o času med sodbo ob smrti in vsesplošno sodbo. Vse to se dogaja zunaj našega časa in preprosto ne vemo, kako. Vsekakor pa je vstajenje mrtvih notranje povezano s Kristusovim drugim prihodom (prim. 1 Tes 4,16). Skratka, smrt je le vstop v večno življenje, ki se bo v polnosti uresničilo ob Kristusovem prihodu v slavi. Kristjani verujemo tudi v vice in pekel. Vice pojmujemo kot poseben prostor očiščevanja. Kako lahko ljudje, ki še živimo na zemlji, pomagamo našim rajnim pri tem zorenju? Tistim, ki so umrli v malih grehih, to je, da so nepopolno očiščeni, je sicer zagotovljeno večno zveličanje, vendar pa po smrti še trpijo očiščevanje. Zato že Sveto pismo kot tudi Cerkev uči, da lahko tem dušam v vicah pomagamo z molitvijo in predvsem z daritvijo svete maše. Ob tem pa Cerkev priporoča tudi dobra dela in odpustke v korist rajnim. Prav odpustki, ki so sicer v zgodovini dobili negativni predznak zaradi miloščine, ki se je svetovala za prejem odpustka, so dragocen Božji dar, ki ga lahko izprosimo pod določenimi pogoji in ga namenimo za naše rajne, da jih Bog nagradi z večnim življenjem. Gre za dar, ki nam izbriše naše neopravljene dolžnosti zadoščevanja, in dar, s katerim popravimo škodo, ki smo jo povzročili z grehom. Za to pa se zahteva, da smo v posvečujoči milosti in prejmemo obhajilo, zmolimo veroizpoved in očenaš po namenu svetega očeta, obiščemo pokopališče in naredimo kakšno dobro delo. Srečanje z minljivostjo je lahko za marsikoga spodbuda k resnemu razmisleku o svojem življenju. Kako ga k temu nagovarja krščanski pogreb in kakšne so novosti novega pogrebnega obrednika? Novi obrednik nima kakšne nove teološke usmeritve. Temeljna teološka stalnica je Kristusova velikonočna skrivnost. Največja novost novega obrednika je prilagoditev novim razmeram. Tako imamo ob dosedanjem obredu vrsto novih obredov kot so: pogreb tragično umrlega, pogreb otroka, pogreb duhovnika ali diakona, pogreb redovnika ali redovnice, pogreb pastoralnega delavca ali delavke. V prvem dodatku so še: obred pred upepelitvijo, obred pogreba nekrščenega otroka ter obred molitev ob pogrebu nekrščenega odraslega. V drugem dodatku so svetopisemski odlomki, v tretjem dodatku je obred bogoslužja Božje besede na pokopališču na praznik vseh svetih, v četrtem dodatku pa so psalmi, spevi in pesmi z notami. V novih obredih je dana tudi velika pozornost postavitvi nagrobnega križa, ki je najpomembnejše znamenje krščanstva. V zadnjih desetletjih so se namreč pokopališča z odstranitvijo križev in namestitvijo nagrobnikov brez krščanske vsebine spremenila v brezupen kraj zazrtosti v tuzemeljsko, ki se konča z neizprosnim spoznanjem večnega konca. Zato želi Cerkev z ovrednotenjem nagrobnega križa poudariti, da je le »v križu našega Gospoda Jezusa Kristusa vstajenje in življenje«. Najbolj ganljiv in nagovorljiv trenutek pogrebnega obreda je izročanje pokojnega zemlji. Zato duhovnik, če je cerkveni pogreb, ne sme prepustiti teh trenutkov igranju »tišine«, ampak mora, tudi če igra »tišina« ali kakšna druga glasba, spremljati to izročanje z eno izmed »izročitvenih molitev«. Novost novega pogrebnega obrednika je tudi uvedba zahval za pokojnega. Vsak človek je prejel talente in milosti, s katerimi je bogatil sebe in druge. Zato je prav, da se svojci in vsi navzoči Bogu zahvalijo za vse dobro, ki ga je pokojni storil za nas. Novi pogrebni obredi so po eni strani nov odgovor na zahteve inkulturacije bogoslužja v našem kulturnem prostoru, po drugi strani pa nova spodbuda, da bi slovo od naših rajnih obhajali »v duhu in resnici«, z več vere in upanja na dokončno snidenje pri Bogu. Karlo Smodiš  https://zupnija-visnja-gora.rkc.si/index.php/content/display/209