Vera v Boga ni nekaj stalnega. Neprenehoma se spreminja in je odvisna od nas samih. Ves čas jo je potrebno vzdrževati, dograjevati, izpopolnjevati. Izgradnja naše vere v Boga ni nekaj, kar se je končalo s prejetjem zakramenta svete birme. Po drugi strani smo ljudje s svojimi napakami dvomi, vprašanji. Pogosto nas življenje stisne v različnih situacijah, ko je naša vera na preiskušnji. Se bomo vdali ali našli zavetje v svoji veri v Boga? Pogosto se nam dogaja, da nas naše težave zaslepijo do te mere, da Nanj pozabimo. Nekateri celo podvomijo v obstoj Boga in iščejo svoje duhovno zadoščenje v številnih duhovnih gibanjih. Mnogim se to dogaja. Vendar kljub temu nekdo nad nami ne izgubi upanja in nas, ker je dober in skrben pastir, išče, dokler nas ne najde in pripelje nazaj k svoji čredi. Vam je mogoče znano, ko se ljudje pogovarjajo "Ja, ta se je spreobrnil in začel verovati", ali pa "Tisti je ozdravel neozdravljive bolezni in sedaj hodi v Cerkev", To so primeri, ki nas kar "bodejo v oči". Še mnogo manjših in prav tako večjih stvari naredi Bog, pa kar zadržimo zase. Mislim, da ni prav, da tega ne povemo naglas. Se bojimo, da nam bodo sokrajani zavidali, nas obrekovali, nam govorili, da smo versko blazni ali pa da se nam je malo skisalo? Se bojimo postati božji glasniki, da bi oznanili njegova dela? Poglejte, kakšno poslanstvo je položeno pred nas. Bogu ni bilo težko nam podariti zdravje ali pa ga izboljšati, nas obvarovati v prometni nesreči ali pa nam pomagati v izbiri našega življenskega partnerja, nam podariti otroke. Ali se morda spomnite kakšnega primera v vašem življenju, ko nečesa niste zmogli, potem pa ste kar naenkrat lahko, ker vam je dal? Je prav, da to zadržimo zase? Da smo sebični, ko pa imamo možnost, da oglašamo Božje kraljestvo, Njegovo dobroto? Menim, da bi s tem pomagali marsikomu, ki ne vidi izhoda v hudi bolezni, tudi tistih nevidnih, zasvojenostih, duševnih in finančnih stiskah ter drugih preiskušnjah. Marsikomu bi lahko bili kažipot "Glej, lahko narediš tako, greš v to smer" mogoče komu pomagamo, mu celo rešimo življenje! Nimam namena besedičiti (nakladati). Želel bi vas vzpodbuditi, da bi kaj napisali o vaših življenskih situacijah, ko veste, da vam je podal roko in vas je potegnil iz brezna obupa ali iz kakšnih drugih situacij. Na ta način lahko zelo utrdimo vero med seboj in pričamo, da je Bog tukaj in sedaj med nami in ne samo takrat, ko prejmemo Jezusa pri nedeljski sveti maši. Naučimo drug drugega, kako lahko izprosimo  milosti pri našem stvarniku, mogoče komu s tem pomagamo. Mnogi bodo samo prebrali in sporočilo nesli s seboj. Mogoče se bo kdo spomnil vaših besed in bo rešitev poiskal v veri v Boga. In s tem rešil sebe, svoje najbližje ali celo koga drugega. Ste začutili, kaj lahko storite? Zavedamo se, da vas vzpodbujamo, da napišete največje skrivnosti vašega življenja, največje preizkušnje. S tem boste oglaševali božja dela v današnjem času tukaj in sedaj med nami. Izkusite ta trenutek in verjemite, da vam ne bo žal. Pri objavi prispevka lahko zahtevate, da ostanete anonimni in upoštevali bomo vašo željo. Lahko ga napišete in pošljete k župniku s pripisom “za pričevanje”. Prosimo vas le, da bi opisali, kaj je bilo prej in kakšne milosti ste prejeli. Pripravil Štefan Pintaričhttps://zupnija-visnja-gora.rkc.si/index.php/content/display/44